Potrebovala sem to romanje...

Oddaje | 05.10.2025, 09:40 Marjana Debevec

V Rimu je pretekli konec tedna potekalo jubilejno romanje katehetov in katehistinj ter njihovih družin. Dogodek je povezal duhovne vzgojitelje in učitelje z vsega sveta. V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo se pogovarjali s katehistinjo Katjo Kac Zupanič.

1. Kako ste doživeli svetoletno romanje katehistov v Rim?

Na to romanje v Rim in Vatikan, ki smo se ga udeležili kateheti, katehisti in katehistinje, sem enostavno morala iti. Po navadi na kakšne izlete, romanja, dogodke, grem skupaj z družino, tokrat pa sem začutila, da je to res zame – enostavno me je vleklo.

Tako sem tisti četrtek, ob nečloveški uri zjutraj, v Mariboru sedla na avtobus predvsem s hvaležnostjo, da lahko grem,in pa zavedanjem, da to pot res darujem. Da ni zgolj potovanje ali zgolj kulturno- zgodovinski ogled in širjenje obzorij, ampak je zares Božje povabilo meni z nekim določenim namenom.

Šla sem z velikimi pričakovanji, a ta so bila nedvomno presežena.

To romanje mi je predstavljalo tudi izvzetost iz vsakdnjega življenja, hkrati pa novo moč za vsakdnje življenje. Skupaj na avtobusu smo namreč imeli vsak dan hvalnice in večrnice ter v kateri od kapel sveto mašo v slovenskem jeziku, z našimi duhovnimi spremljevalci, česar doma v takšni meri nismo deležni.

2. Kakšen program ste imeli?

Zelo mi je bilo všeč, kako je bilo romnje zasnovano, zares polno, milostno, izredno bogato. Resda smo občasno kar začutili, da smo na romanju in ne na izletu, saj je bilo kar naporno, vendar vredno vsakega napora.

Prvi dan po prihodu v Rim, smo obiskali baziliko sv. Janeza v Lateranu, ki je »mati in glava vseh cerkva«, kot jo imenujejo, kjer smo se v molitvi in pesmi podali čez prva sveta vrata. Nekateri so obiskali svete stopnice, v bližini pa smo imeli tudi sveto mašo.

Drugi dan smo se podali kar v srce Rima, na Trg sv. Petra. Priključili smo se skupinam iz različnih krajev in držav sveta, ki smo prejele velik lesen križ s simbolom Romarjev upanja, s katerim smo se po posebni poti v molitvi in pesmi podali proti baziliki sv. Petra.

Nato pa skozi druga sveta vrata v notranjost bazilike. Všeč mi je bilo, da smo imeli ta dan na voljo kar veliko časa, da smo si trg, baziliko in okolico lahko v miru ogledali, se podali v grobnice , v miru molili, in/ ali na kupolo bazilike.

Zvečer smo se udeležili skupne otvoritve z besednim bogoslužjem in pričevanji in se pozno zvečer vrnili v hotel.

Program je bil zelo dobro zasnovan, saj smo vsak dan posebej stopili skozi ena od 4 svetoletnih vrat 4-ih papežkih bazilik: Sv. Janeza v Lateranu, Bazilika Sv. Petra, Marija Maggiore ali Marija Snežna po naše ter zadnji dan še bazilika Sv. apostola Pavla, zunaj obzidja Rima, zadnji dan pred odhodom domov.

Vsak dan smo imeli v eni od kapelic sveto mašo za našo skupino.

3. Koliko vas je šlo iz Slovenije?

Približno en avtobus naše skupine, srečali pa smo tudi kakšne druge skupine slovenskih romarjev, ki so prišli v individualni izvedbi.

4. Ste se srečali tudi s katehisti iz drugih držav? Katera pričevanja so vas najbolj nagovorila?

Da, poseben čar je imelo to romanje prav zaradi tega, ker smo se v Rimu zbrali kateheti in katehisti z vsega sveta, z vseh kontinentov. Tako je bilo videti zastave evropskih držav, ogromno Poljakov, Hrvatov, Špancev, Portugalcev, Korejcev, Japoncev, veliko iz Afrike.

Nagovorilo me je to, kako so predani, kako iskreno verni, goreči, pripravljeni iti dobesedno na konec sveta iz ljubezni do Jezusa in želje po oznanjevanju. To me je res prevzelo in mi dalo veliko motivacije.

5. Kako pa vas je nagovoril papež Leon XIV?

Najbolj me je nagovorilo, ko je papež Leon XIV izpostavil, da smo pravzaprav kateheti/ katehisti v svojem katehetskem poslanstvu soudeleženi v Kristusovem odrešenjskem dejanju. Po domče bi lahko rekli, da smo njegovi sodelavci pri odreševanju sveta, seveda ne v svoji, ampak v Njegovi moči, po Svetem Duhu.

Papež je to misel zelo pomenljivo izpeljal iz zgodbe o bogatinu in ubogem Lazarju. Vsak dan smo priča krivicam, ki se godijo, ker mnogi bogastvo kopičijo, tudi na račun ubogih. In ubogi so spregledani, tako kot Lazar.

A vse se konča. Konča se bogastvo in lagodno življenje, kot tudi trpljenje. To obljubo, o končanju trpljenja nam daje Jezus – ker je sam to trpljenje premagal. In mi, kateheti, naše poslanstvo je v tem, da z Jezusom v tem sodelujemo.

Pomenljivo se mi je zdelo tudi, da je papež Leon izpostavil, da je bil ta isti evngelij po naključju oznanjen tudi na srečanju Katehetov in katehistov v Rimu leta 2016, ki ga je papež Frančišek odprl kot sveto leto usmiljenja. Seveda, vemo, da to nikakor ni naključje, ampak velika Božja previdnost.

Papež je poudaril še, da ni dovolj le poznati evangelij, to resnico o Jezusu, ki odrešuje, treba jo je ljubiti – kajti ljubezen odpira oči, da vse to lahko razumemo in dojmemo. Ne zgolj poznanje dejstev, ampak ljubezen. Močno mi odzvanja, da česar sami nimamo, drugim ne moremo dati. Zato sprejmimo te velike milosti, ki smo jih zastonjsko deležni.

6. Kako po tem srečanju gledate na svoje poslanstvo?

Kot sem povedala že na začetku, lahko z gotovostjo potrdim, da mi je bilo to romanje res potrebno in predvsem dano! Milostno podarjeno prav zato, da bi v globini dojela, da je kateheza moje poslanstvo.

Zadnje čase, recimo zadnji dve leti namreč sem imela nekoliko osebne stiske na tem področju, včasih kakšna razočaranja, negotovost, ipd., želja po tem, da bi se preizkusila v čem drugem in mislim, da ravno zato sem morala na to pot. Pravijo, da, kjer čutiš mir, to je od Boga, to je Božje, kjer pa je nemir v srcu, je lahko od hudega.

No, jaz sem, čeprav po nekaj skušnjavah in preizkušnjah (recimo ena od teh je bila hud zobobol in še kakšne druge zdravstvene težave), tisto jutro odšla z mirom v srcu na romanje in tudi z mirom sem se vrnila domov.

Lahko le rečem, da me je s tem romanjem Bog obsul z velikimi milostmi – biti deležen svete maše s papežem, spoved v baziliki Marije Snežne, vsi soromarji, ki so pustili v meni lep pečat. In videti okrog sebe to več tisoč glavo množico, kateri nam je skupna ljubezen do Jezusa in želja po oznanjevanju – velika milost!