Dragocenost zadnjega obdobja življenja

Oddaje | 28.09.2025, 06:10 Marjana Debevec

Če človek želi umreti, pomeni, da še nismo odgovorili na vse njegove potrebe, pravi predsednica društva Hospic. Namesto prekinitve življenja, zato bolnik potrebuje telesno, duhovno, duševno in socialno podporo, predvsem pa veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Različne službe, društva in posamezniki se zanj vsakodnevno darujejo. Nekateri med njimi so na okrogli mizi spregovorili o sodelovanju na področju paliativne in hospic oskrbe, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem spremljanju umirajočih.

Hiša Ljubhospic na leto sprejme približno 280 bolnikov, katerim nudi celostno paliativno oskrbo. Strokovna sodelavka Urša Končan je povedala, da poskušajo človeka, ki umira, potolažiti in pokazati, da je lahko tudi zadnji del življenja lep.

»Izzivi so za nas predvsem v tem, da kljub res težki situaciji poskušamo prinesti življenje temu človeku ter ta obup spremeniti v upanje; ampak ne upanje na ozdravljenje, ampak upanje na lep zaključek v odnosu v življenju in da smrt res ni neki najhujšega, kar se lahko zgodi.«

Z ljudmi na terenu

Ljudi na terenu pa po vsej Sloveniji obiskujejo člani Društva Hospic, ki izvajajo štiri programe: spremljanje, žalovanje, detabuizacija in prostovoljstvo. Vodja programa Spremljanje umirajočih in njihovih svojcev Alenka Križnik.

»Naša praksa je primarno psihosocialna podpora družinam, ampak v nekaterih območjih, kjer ali paliativni timi še ne delujejo, ali pa so neki drugi izzivi, nam zelo prav pride, da imamo zaposlene strokovne delavce z zdravstveno izobrazbo, saj lahko prepoznavajo neke zaplete ali pa bolečino, težko dihanje in tako naprej.

In potem družino opolnomočimo, da o tem spregovorijo z svojim družinskim zdravnikom ali z mobilnim paliativnim timom, kjer je.«

Žal pa se kljub svojemu dragocenemu delu soočajo s finančno stisko, saj imajo lahko poleg vodje zaposlenih le še šest strokovnih delavcev. Vse ostalo opravijo prostovoljno. Naj omenimo da po Sloveniji deluje kar dvanajst odborov društva Hospic.

»Tudi mi se soočamo z izzivi glede tega, kdaj se vključimo, torej pravočasno vključitev v družino omogoči gradnjo odnosa in nagovarjanje stiske in izzivov, ki jih je treba razrešiti v tem obdobju.«
Ključen izziv se ji zdi dobra komunikacija z zdravstvenimi delavci.

V Celju so na primer strokovne delavke postale del rednih tedenskih sestankov mobilnega palijativnega tima, kjer izmenjujejo izkušnje, dileme, obravnavajo skupne bolnike. »In to se mi zdi vizija za prihodnost, ki bi lahko optimalno podprla vse bolnike, če bi se lahko razvila tudi v drugih območjih.«

Kar 10.000 prostovoljcev

Z ljudmi po mestih in vaseh pa se osebno srečujejo tudi sodelavci Karitas. Nudijo jim tako pomoč v obliki ortopedskih pripomočkov, urejanja doma, sočutne bližine, pa tudi do denarne pomoči in vsakršne druge bližine, ki jo človek v stiski potrebuje.

V mreži Karitas po besedah Helene Zevnik Rozman tako sodeluje več kot deset tisoč prostovoljcev, ki vsako leto obiščejo približno 38.000 starejših ljudi, izvajajo tudi tečaje za nego na domu, da lahko svojci sami poskrbijo za bolnika. Obenem pa spodbujajo k večji občutljivosti tudi v župnijskih in drugih skupnostih.

»Zdaj sem spremljala umiranje mlade mamice. Skupina parov, ki hodijo skupaj v zakonsko skupino, je prinesla kosilo možu in hčerki. To so te naše žive skupnosti, ki jih je treba nekako poživiti, tudi v naših župnijah.

Pomembno je govoriti o tem, da vidimo tudi kakšno tako stisko, ki mogoče ni tako definirana, kaj je zdaj zdravstvo ali pa sociala, ampak so to zelo pomembne geste. Na ta način se tudi detabuizirata smrt in umiranje, ker v bistvu zelo na hitro vstopimo v skupnost in pomagamo.«

Če bi vsaka skupnost zaživela kot družina...

Želja sodelavcev Karitas je tudi, da bi skupnost zaznala, ko je nekdo v stiski. »Kako bi bilo lepo, da ko v naši župniji ali pa v naši skupnosti ugotovimo, da je nekdo v bolnišnici, zanj tudi zmolimo. Če je na primer gospa Marija hodila 20 let v našo župnijo, zakaj ne bi takrat, kaj je šla v bolnišnico, zanjo zmolili pri sveti maši in je dali to spodbudo.

To povezovanje, da smo odprti do drug, do drugega, je ena zelo pomembnih stvari in graditi ta majhne žive skupnosti ali župnije ali krajevne skupnosti ali karkoli je zame bistvena pot do senzibilizacije. Hkrati pa seveda o tem spregovoriti. Ne sme nas biti strah o tem govoriti.«

Na Karitas odgovorijo tudi na potrebe bolnikov, ki nimajo svojcev ter jim pomagajo izpolniti želje glede zadnjega obdobja življenja, pokopa in podobno.

Spovejo se mnogih grehov iz preteklosti, tudi splava

Veliko vlogo v zadnjem obdobju življenja, ko človek ureja odnose z bližnjimi, pa tudi z Bogom, ima vera. Zato je obisk duhovnika še kako dragocen v tem zadnjem obdobju. Bolnišnični duhovnik Anže Cunk pravi, da se ljudje vedno razveselijo duhovnika.

Nekateri so mu po prebuditvi iz kome celo povedali, da so vedno vedeli, ko je bil ob njih. Spodbuja jih tudi k pogovoru s svojci, da si odpustijo vse, kar je bilo storjeno narobe.

»Predvsem velikokrat se ljudje sprašujejo, ko delamo refleksijo življenja za nazaj, kje smo vse zgrešili in kako milostljiv in usmiljen bo Gospod z nami. Tudi tega se ustrašimo: nisem bil dobro, nisem v redu živel, a bom prišel v nebesa, bom prišel v večno življenj? Pa vsekakor je Oče usmiljen in nas sprejema.

In se potem spovedujejo razno raznih stvari: od splavov in tako dalje, o zgodnjem otroštvu, kaj se je dogajalo s starši, kaj se je dogajalo z njihovim bratim in sestrami in potem v samem življenju naprej.«

Po Cunkovih besedah je zelo dragocena tudi skupna molitev bolnika s svojci, pa tudi molitev župnijske skupnosti za človeka v stiski. Celoten pogovor najdete v avdio arhivu med oddajami Pogovor o.