Nadškof Alojzij Cvikl med sveto mašo | (foto: Jože Potrpin)

Številke, za katerimi stojijo zgodbe

Novice 09. 03. 2026, 11:03 Marjana Debevec

V Mariboru je v soboto potekalo plenarno srečanje Nadškofijske Karitas. Uvodoma je sveto mašo v mariborski stolnici daroval nadškof metropolit Alojzij Cvikl. V nagovoru se je zahvalil vsem karitativnim delavcem, ki se posvečajo lajšanju težkih razmer revnih in ranljivih ljudi.

Preizkušani bratje in sestre so po besedah nadškofa Cvikla tisti, ki trkajo na naša srca in nas s tem kličejo, da jih opazimo in po svojih močeh pomagamo. »Ne smemo izgubiti poguma pred naraščajočim številom revnih in pred novimi oblikami revščine.

Vojne, ki so vedno bolj del naše vsakdanjosti, bodo povzročile še dodaten val revščine. Vesel sem, da ima tudi Mlada Karitas »Young Caritas« posluh in išče konkretne odgovore za ljudi v stiski, še posebej med mladimi.

Drage sodelavke in sodelavci Karitas, naj nam današnje srečanje vlije novega zagona in moči! Naj raste med nami duh solidarnosti in služenja!«

Vsak človek je enkraten in neponovljiv

Sledil je slavnostni zbor približno 300 sodelavcev in prostovoljcev Karitas v Slomškovi dvorani. Zbrane je najprej nagovoril predsednik Nadškofijske Karitas Maribor Branko Maček.

»Vsak, ki se oglasi ali deluje v mreži Karitas, je enkraten, neponovljiv, ter poln skrivnosti in čudežev, če jih le želimo spoznati in si to priznati. Svoje življenje lahko gledamo skozi temna očala pesimizma, toda pri Karitas naj tega ne bo, kajti bolje je, če smo pozitivno naravnani.

K temu sodelavci vedno znova vabijo človeka, ki se oglaša na Karitas, ali ga odkrijejo in odkrivamo na poteh našega življenja.«

Spregovorili so tudi gostje Danilo Jesenek Jelenc iz Slovenske Karitas, Goran Žalac iz Caritas Aleksinac, ter Alojzij Štefan iz Zavoda Pelikan-Karitas. Osrednji govornik je bil župnik v župniji Novo mesto-Šmihel in predavatelj na Teološki fakulteti Štefan Hosta.

Predavanje dr. Šefana Hoste

Ob plenumskem srečanju sodelavcev in prostovoljcev Karitas mariborske nadškofije, »Vzljubil sem te«, bi rad govoril iz svoje osebne izkušnje pod tremi vidiki: državljana, katoličana in župnika.
Kot državljan: Ko se rodimo, smo najprej poimenovani. Starši so nam dali ime, kličejo nas po imenu. Ker nas imajo radi, so nam dali ime, ki je naša identiteta. In ko poberejo vse podatke za rojstni list postanemo državljani s pravicami in dolžnostmi in ugodnostmi ipd. Predvsem postanemo del skupnosti: družine, lokalne, državne, kulturne, verske,... ki si je nismo izbrali. Bila nam je podarjena. Zato je logično, ko pravimo: Življenje je dar. In dar je, da smo ravno mi rojeni ravno v tem zgodovinskem času, ravno v teh okoliščinah. Mogoče to pomeni tudi: Bog nekaj čaka od tebe kaj boš naredil z življenjem, ki ti je bilo podarjeno.
In če se navežem na dar življenja. Postali smo bitje, človek, ker so nam starši zaradi ljubezni med njima, pripadnosti med njima, podarili možnost živeti. Dejstvo je, da je življenje dar oz. priložnost, ki pa izhaja iz vzroka ljubezni, ljubezenske podaritve moža in žene drug drugemu. Nekaj lepega. Iz tega dejanja ljubezni smo rojeni.
Smo torej sad ljubezni. Vsak izmed nas ima svojski, originalen zapis. Papež Frančišek je rad poudarjal, posebej mladim, da smo originali in ne kopije.
In Bog, ki je naš Oče nam tam pri krstu v Jordanu pravi: »Zelo sem te vesel!«. Rad razložim staršem, ko krščujem otroke: Janez, Ivana, Marjanca, Simon, Jelka, Suzana... Bog ti govori: »Zelo sem te vesel!« In ravno to nam pričuje in dokazuje, da smo tudi s strani Boga zaželeni. Živimo, ker Bog želi. Ravno zato nam po preroku Jeremiju govori: »Z večno ljubeznijo te ljubim.« (Jer 31, 3) oz. kot parafrazira stavek sv. Pavla papež Leon XIV. v svoji Apostolski spodbudi Dilexi Te: »Vzljubil sem te.« Kako nekaj velikega, da smo sad ljubezni. zaželeni.
Kot katoličan: Sem že omenil Jezusov in naš krst. Ki je dar, za katerega pa se je nekdo odločil. Naši starši, botri. Želeli so nas vključiti v skupnost verujočih, postali smo del občestva Cerkve.
Ko odraščaš, ko razmišljaš, ko pridejo dvomi se postavljajo vprašanja: kaj imam od tega občestva, kaj imam od Cerkve, ...? Postavljam stvari in ljudi v dvom, pod kritiko,...in hitro pozabim, da sem bil rojen kot dar. Hitro znamo kaj pokritizirati lastne starše, lastno družino, sorojence, lastno občestvu, župnijo, župnika, Cerkev.., hitro nam ni kaj po volji. To se zgodi takrat, ko pozabimo na svojo identiteto, od kod smo, sad česa smo,
Sam sem se šele pozno začel spraševati, kaj pa jaz lahko dam? Kaj bo pa moj dar drugim? Sv. Avguštin je v svojih Izpovedih dobro zapisal, da je dokaj pozno dojel, da je vzljubljen od Boga in je čutil, si je očital, da je pozno začel delati na tem, da bi sprejel in vračal to ljubezen, ko zapiše: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil in jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in premagal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po Tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me - in zagorel sem v tvojem miru.« Ob tem se dobro spomnim iz svoje izkušnje podobnega občutka, ko sem pisal prošnjo za sprejem v bogoslovje g. škofu, sem imel na vratih svoje sobe plakat Gibanja za življenje, na katerem je bilo napisano geslo: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Me je zelo goreče nagovorilo! Kot neka zaljubljenost, nekaj novega, Da želim dati nekaj. Želim dati to, za kar čutim, da me Bog kliče. Želim postati duhovnik. Vprašanje je torej: Kaj pa jaz dam, kaj jaz podarim zastonjsko?
Ne gre za žrtev, ki boli, gre za veselje ob tem, da dam nekaj od sebe. In, ko spoznam, kaj je moje poslanstvo, se v dušo naseli mir. Tako kot Avguštin zapiše ob koncu svoje misli. Vsaj tako sem sam doživljal. Ko sem se odločil, sprejel odločitev, je bil mir. Vsak od nas je poklican, da se odloči, da nekaj da v dar. Svoj čas, svoje talente, svoje izkušnje,... Vi ste dokaz da dajete prav za karitas, za dejavno ljubezen, sami sebe. In, četudi je to včasih naporno in imate občutek, da vam krade čas, se spomnite da živite zato, ker vam je življenje podarjeno. ko začutiš, da bi rad dar življenja spremenil v dar za druge, potem lahko na različne načine, tudi preko dejavne krščanske ljubezni: skrb za uboge: preko podarjenega časa za poslušanje stisk, preko razbremenilnih pogovorov, preko materialne pomoči, preko psiho socialne pomoči strokovnih sodelavcev na škofijski karitas in ostalih lajšanj stisk. Kot poslanstvo kristusovega učenca. Če me On ljubi zastonj, potem dam jaz vsaj nekaj od sebe tudi za druge. In to osrečuje.
Kot župnik: Bolj realen, mogoče malo manj »romantičen« pogled. Kot župnik v Novem mestu-Šmihel, sem se prvič soočil z realnim delom ŽK. Konkretne stvari, problemi, izzivi. Poleg tega mi je škof Andrej Saje zaupal še vodenje Škofijske Karitas. Kot župnik mi je bil izziv, kako kot občestvo institucionalno, organizirano, pomagati ljudem v stiski, kako sedaj preko organizacije pokazati, da je tudi te ljudi gospod vzljubil. In tu se je začela konkretna preverba, kaj je zastonjska ljubezen, ki je tolikokrat težka, zahtevna. Ni vedno lahko. Zdi se ti nepravično. Na Škofijski Karitas, veš, da imajo vsega dovolj, pripelje se v avtu, ki ga sam v življenju ne bom mogel imeti, pa mu zaradi zakonodaje moramo priti naproti...Kako naj takega človeka vzljubim? Ko se to sprašujem, mi je v pomoč stavek, ki postavi en korak nazaj, in ga je zapisal vaš predsednik gospod Branko: »Ubogi niso samo prejemniki pomoči, ampak ljudje, prek katerih nas Bog uči videti resničnost – takšno, kot je, brez izgovorov in olepševanja.«
Sam to doživljam na ŽK in na ŠK: na ŽK predvsem preko prejemnikov pomoči, ki niso katoličani, niso člani župnijske skupnosti - pri nas je veliko Albancev in Bošnjakov, na ŠK pa delo z Romi. In tudi na lokalnem nivoju z Romi. Pri tem se učim, da je nujno potrebno videti okoliščine. Izkoriščal bo vedno nek procent ljudi, ampak ponavljam, to so ljudje, preko katerih nas bog uči videti resničnost, - okoliščine. Veste za tragedijo v Novem mestu. Odmevalo je po Sloveniji. Pa vendar se marsikaj ne ve, ker žal ni poskrbljeno za pluralnost medijev v naši družbi in državi, da bi tudi na Štajerskem izvedeli za resničnost stvari na Dolenjskem. Npr. Zvedeli ste za eno streljanje, a je pri nas je to skoraj tedenska »navada«. Ampak, ob tej tragediji kaj je meni ostalo ob tem, ko so ljudje želeli spremembo. Ni bilo nasilnih izgredov in ne obtoževanj, niti ne nasilja. ampak samo skrb, da bi bilo vsem skupaj dobro. To je zrela družba. Tisti, ki sobivamo s to populacijo, s tem ljudstvom, vemo, da v romskih naseljih najprej nastradajo otroci. Predvsem mladoletna dekleta. zato, iz ljubezni, iz skrbi, bodisi s strani Karitas, Cerkve in lokalne skupnosti ni bila izražena volja da se te ljudi omeji, spravi »v geto«, ampak, da se skuša urediti tako, da bomo sposobni živeti skupaj. To je mene zelo nagovorilo. Ravno zaradi tega, ker poznamo okoliščine posameznikov, posameznih družin. kako to dokončno urediti ne vem, ampak, odprlo je pogled, da nas preko takih situacij bog uči videti resničnost, stanje tako kot je. In kot župnik se soočam s stanjem kot je. In nič ne pomaga pridigat ali protestirat kako bi moralo biti. Temveč, bi rekel papež Frančišek, videti primer do primera, ki pride na Karitas in izhajati iz tega, da je tudi ta obraz tisti, ki je ljubljen od Boga.
Ni druge poti kot skušati v obrazu prejemnika, uporabnika pomoči na Karitas videti vsaj odsev, vsaj kakšno potezo Kristusa. Kot je znano, je bilo to tudi vodilo sv. Matere Terezije: »V ubogih vidimo Jezusov obraz... V vsakem izmed njih je Jezus v preobleki«. To je zahtevna naloga.
Zato je važno, da izhajamo iz:
1. moje tvoje življenje je dar, je bilo podarjeno, nekdo me je sprejel v toplo naročje, mi omogočil rast, razvoj.
2. kaj storiti z darom, da postajam dar za druge? Vi ste to odkrili med drugim v poslanstvu Karitas in hvala vam za to!
3. videti v ubogih, ki pridejo po pomoč, ozadje, konkretno situacijo, okoliščine, skušati presegati stereotipe. Videti Kristusov obraz, ki je potreben le »kozarca hladne vode«, bližine, besede, obroka hrane, ali pa paketa materialne pomoči.
Da bodo tudi oni doživeli preko vas, da jih je Bog vzljubil. Hvala.
dr. Šefan Hosta

Predavatelj dr. Štefan Hosta © Jože Potrpin

Ne številke, ampak zgodbe

Po besedah generalnega tajnika Nadškofijske Karitas Maribor Darka Bračuna je bilo lansko leto za mnoge težko. »In ravno tam, kjer je najtežje, je Karitas, ste vi najbolj prisotni.

Zato danes ne predstavljamo le poročila, predstavljamo sad vaše zvestobe, ure, prehojene poti, razdeljene pakete, pa tudi pogovore, ki so mnogim vrnili dostojanstvo in upanje. Že v začetku te predstavitve želim izreči besedo hvala. Hvala vam za srce, za čas, za tiho vztrajnost v služenju.«

Kar 93 župnijskih Karitas pokriva v nadškofiji 107 župnij. 1.394 sodelavcev – prostovoljcev Karitas je skupaj opravilo 144.789 ur prostovoljnega dela in nudilo pomoč 15.921 osebam v stiski.

Župnijske Karias so izvedle 99 različnih dobrodelnih prireditev in akcij. V pomoč je bilo vključenih 2.744 družin in 1382 posameznikov. Zbrali in razdelili so 168,6 tone materialne pomoči in za 232.317,32 evrov finančne pomoči, rešili 706 prošenj za poplačilo položnic in računov, razdelili 2.407 prehranskih paketov.

V Ljudsko kuhinjo Betlehem sta bila zajeta 102 unikatna uporabnika, v povprečju postreženih med 50 in 60 kosil na dan, skupno razdeljenih 17.171 toplih obrokov – kosil. V 31 trgovskih centrih je bil dnevni prevzem hrane ob zaprtju. Dnevne donacije so štele 514 ton donirane hrane, tedensko doseženih 1.252 oseb.

Ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja s posvetovalnico je obiskalo 68 unikatnih uporabnikov – pacientov. Izvedenih je bilo 522 obravnav, 111 laboratorijskih in drugih preiskav. Učna pomoč je prejelo 12 osnovnošolcev in srednješolcev, skupno je bilo izvedeno 30 srečanj.

Tu so še letovanja, sprejemno-informacijska in svetovalna pisarna, svetovalnica, Bet.Ka – vključevanje oseb s težavami v duševnem zdravju, Dom za brezdomne sv. Martin s 94 uporabniki, v Materinskem domu Mozirje-Žalec je bivalo 42 oseb.

V ustanovah Nadškofijske Karitas (Zavod KARION in Dom Lenart, lansko leto dokončno predali namenu ter blagoslovili Dom sv. Agate) je skoraj 400 starejših dobilo konkretno pomoč bivanja, 17 oseb v varstveno-delovnih centrih, v bivalni skupnosti 9 oseb in kar 222 zaposlenih vsak dan požrtvovalno skrbi, da je življenje oskrbovancev čim bolj domače.

Udeleženci plenuma Nadškofijske Karitas Maribor v Slomškovem domu © Jože Potrpin

Pridiga mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla

Plenum Nadškofijske Karitas Maribor 2026 – 7. marec 2026
Spoštovani sobratje duhovniki, diakoni, sodelavci in prostovoljci v mreži Karitas, dragi gostje, prisrčno vas pozdravljam!
Prerok Mihej nam v današnji Božji besedi Boga predstavi, kot pastirja, ki skrbi za svojo čredo, za svoje izvoljeno ljudstvo.
Prerok se zaveda in poudarja, da je Bog izvoljenemu ljudstvu vseskozi skazoval svojo ljubezen, še posebej takrat, ko jih je izpeljal iz Egiptovske sužnosti in popeljal v obljubljeno deželo.
Bog je vedno znova dokazoval, da je ljubezen. Pokazal je, da nas Ljubi, ker nas je ustvaril, ker je v vsakega od nas vtisnil svojo podobo, ki se najbolj kaže v tem, da smo sposobni vračati ljubezen, ne le tistim, ki nas ljubijo, ampak ljubiti vse; tudi tiste, ki nam niso naklonjeni, ko so nekateri celo proti nam, kot naši nasprotniki.
Po človeško gledano je to težko. Tega dejanja smo sposobni le, če iz človeške logike naredimo korak k Božji logiki: Bog ljubi vse ljudi, vsak človek je v Božjih očeh dragocen, vreden vsega dostojanstva in zato vreden tudi naše ljubezni.
Današnji evangelij je eden najbolj slavnih odlomkov v Lukovem evangeliju.
V tem odlomku je vse presenetljivo. Nikoli ni bil Bog predstavljen ljudem na takšen način, kot je v odlomku evangelija o izgubljenem sinu.
Odlomek sam se zato dotakne src ljudi bolj, kot neštete razlage. V sebi ima moč, da se dotakne ne le srca, ampak tudi našega mišljenja in spomina.
Prilika se začenja: »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: 'Ta sprejema grešnike in je z njimi.' Tedaj jim je povedal tole priliko.«
Ta prizor v začetku nam pomaga, da lažje spoznamo Jezusov odnos do ubogih; prisoten je skozi ves evangelij, na tem mestu pa je še posebej poudarjen.
Morda se nam zdi, da ima evangeljska zgodba prelep konec: Sin se vrne k očetu.
Kdaj se je sin odločil za vrnitev nazaj k očetu?
Takrat, ko je padel najnižje, ko je pasel svinje in mu nihče ni ponudil niti hrane, ki so jo te jedle.
Evangelist nam pove tudi razlog za to sinovo odločitev.
Spomnil se je in v globini svojega srca je podoživel, kako dober je njegov oče, ki ne daje kruh samo svojima sinovoma, ampak enako tudi najemnikom. In to v izobilju.
Ko se sin zave te očetove ljubezni in dobrote, sklene: »Vstal bom in šel k svojemu Očetu«.
Spreobrnil se je takrat, ko je odkril, da je od očeta ljubljen.
Najpomembnejšo definicijo za Boga, ki je ljubezen, nam na koncu Nove zaveze poda apostol Janez, ko v prvem pismu jasno pove: »Bog je ljubezen« (prim. 1 Jn 4,8).
Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je vse drugo, kar bi še lahko povedali o Bogu, le razlaga teh treh besed.
Za letošnji plenu Nadškofijske Karitas Maribor ste za vodilno misel izbrali stavek: »Vzljubil sem te!« Misel je vzeta iz prve Apostolske spodbude papeža Leona XIV, kjer v ospredje postavi misel, »da vere ne moremo ločevati od ljubezni«.
Odgovor na Božjo ljubezen se najprej pokaže v odprtosti za njegovo ljubezen, ki me preobraža, me dela Njemu podobnega.
Tu se kot odgovor na prvotno Božjo ljubezen rodi vera, ki je sprejemanje Božje pobude, napolnjeno s čudenjem in hvaležnostjo nad vsem, kar je Božje.
To za Boga še ni dovolj, to je le začetek prijateljstva z Gospodom, ki nas želi pritegniti k sebi do te mere, da lahko rečemo s Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (prim. Gal 2,20).
Ta vera, ta živ odnos z Bogom, je trdno povezan z usmiljenjem; in s tem z odnosom do bližnjega, še posebej do vseh, ki so se znašli v kakršnikoli stiski.
Že sveti Avguštin pravi: »Kdor pravi, da ljubi Boga, in nima sočutja za uboge, laže.«
Papež Leon nam v svoji Apostolski spodbudi pokaže da ima stiska, revščina današnjega časa veliko obrazov: Revščina tistega, ki nima materialnih sredstev za življenje. Ali stiska tistega, ki je družbeno odrinjen in nima sredstev za izobraževanje, za ohranjanje svojega dostojanstva in za razvijanje svojih sposobnosti. Obstajajo tudi moralna, duhovna, kulturna revščina, revščina tistega, ki nima osnovnih pravic, ki ni svoboden.
Odgovor na te stiske je v spremembi miselnosti človeka, ki pot do sreče kratkovidno gleda v premožnem življenju, ki morda za vsako ceno išče bogastvo in uspeh, kdaj morda tudi na račun drugih in se pri tem poslužuje tudi krivičnih politično-ekonomskih sistemov.
Naše evangeljsko oznanilo je verodostojno samo takrat, ko je prevedeno v vidna dejanja bližine in spremljanja in ko znamo v človeku, ki se je srečal s preizkušnjo, prepoznati Kristusa, ki trka na vrata naših src in naših skupnosti.
Ob podpisu Apostolske spodbude: »Vzljubil sem te« je papež Leon dejal: »Preko ubogih, Bog govori Cerkvi, vera pa se uresničuje preko usmiljenja in služenja ubogim«.
Kako biti usmiljen in služiti ubogim?
Služenje ubogim presega zgolj materialno razsežnost. Le če je nad vsem tem ljubezen, sočutje, potem šele lahko prav spoznam, kaj človek v stiski v resnici potrebuje. In če lahko pomagam na pravi način, potem v sebi čutim notranje zadovoljstvo in mir.
Vedno znova moramo biti zato odprti Sv. Duhu, da nas notranje osvobodi slehernega strahu in posvetne logike, kajti samo tako svobodni, bomo z Božjo pomočjo mogli ljudem v stiski prinašati upanje.
Ljudje v stiski, kot je dejal pokojni papež Frančišek, »niso socialni problem, oni so družinska zadeva. So naši. Zato odnosa do njih ne moremo skrčiti na neko dejavnost ali pomoč. Reveži so v samem središču Cerkve« …
Odgovor na stiske ljudi okoli nas so dejanja ljubezni, ki ne išče svojega, ki je potrpežljiva, se ne baha, kot to mojstrsko opiše apostol Pavel, ko nam predstavi ljubezen, kot ustvarjalno, ki je tudi sposobna najti različne načine in poti, da se uresniči.
Vsem vam karitativnim delavcem, duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki, prostovoljci in sodelavci Karitas, ki se posvečate lajšanju težkih razmer revnih in ranljivih ljudi, izrekam svojo hvaležnost in hkrati spodbudo in prošnjo, da na tej poti vztrajate in za to plemenito poslanstvo pridobite še nove sodelavke in sodelavce.
Dejavna ljubezen je usmiljenje, ki išče najšibkejše, ki živijo v težki situaciji. Preizkušani bratje in sestre so tisti, ki trkajo na naša srca in nas s tem kličejo, da jih opazimo in po svojih močeh pomagamo.
Na pot k ljudem v stiski se je potrebno napotiti v evangeljskem duhu. Evangelij nam jasno kaže, da dejavna ljubezen ne skrbi samo za materialni vidik in tudi ne samo za duhovni vidik, ampak gleda človeka kot celoto. Kot kristjani in kot sodelavci Karitas si moramo prizadevati gledati na človeka celostno.
Ne smemo izgubiti poguma pred naraščajočim številom revnih in pred novimi oblikami revščine. Vojne, ki so vedno bolj del naše vsakdanjosti, bodo povzročile še dodaten val revščine.
Vesel sem, da ima tudi Mlada Karitas »Young Caritas« posluh in išče konkretne odgovore za ljudi v stiski, še posebej med mladimi.
Drage sodelavke in sodelavci Karitas, naj nam današnje srečanje vlije novega zagona in moči! Naj raste med nami duh solidarnosti in služenja!
Nebeška Mati Marija in blaženi A. M. Slomšek naj nam pomagata, da bomo svoje poslanstvo doživljali kot Gospodovo vabilo in klic, s katerim nas on sam vabi na pot ljubezni. Naj nam pri nebeškem Očetu izprosita blagoslov, najprej za vse nas, sodelavce in prostovoljce Karitas, pa tudi vsem tistim h katerim smo poslani. Amen.
msgr. nadškof metropolit Alojzij Cvikl