Vzeta mu je bila tudi pravica do groba

Novice | 08.09.2025, 11:38 Marjana Debevec

Med slovenskimi mučenci, žrtvami komunizma, ki so v postopku za beatifikacijo in za katere molimo vsak prvi pretek pri frančiškanih na ljubljanskem Tromostovju, so se tokrat spomnili božjega služabnika, književnika Narteja Velikonje. Somaševanje je vodil nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres.

Narte Velikonja je imel že kot dijak in študent priložnost prisluhniti ognjevitim govorom Janeza Evangelista Kreka, ob čemer je zorela njegova socialna misel. Poročil se je z Ivano Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča, s katero je imel trinajst otrok.

Uveljavil se je kot pisatelj, zelo aktivno je sodeloval v skoraj vseh katoliških prosvetnih organizacijah, povsod so poznali njegovo vestnost in odgovornost. Med drugo svetovno vojno se je javno izrekel zoper komunizem in tako imenovano Osvobodilno fronto.

Komunistu ni za slovenski narod

V svojih idejno političnih spisih in na radiu je v tem smislu odločno nastopal. Predavanja so delno izšla pod naslovom Malikovanje zločina.

V pismu Franu Saleškem Finžgarju je zapisal: »Komunisti ne trpe in ne bodo trpeli ob sebi ljudi, ki niso njihovega mnenja. Jaz imam vpogled v to kuhinjo. Likvidirali bodo počasi vse simpatizerje, ki jim bodo neprijetni. Iz vsega tega vidim konec krščanskih socialistov in vseh duhovnikov in tudi drugih, ki danes simpatizirajo z njimi.«

Nadaljuje: »Vidim in vem, da komunistu ni za narod, temveč za oblast, ne razumem pa, da marsikdo, ki mu pomaga, tega ne vidi ali noče videti. Komunistu vendar ni za slovenski narod, ne za slovenstvo.«

Samo resnica nas osvobaja

Zato so ga po drugi svetovni vojni novi komunistični oblastniki že 11. maja 1945 zaprli in 23. junija na prvem procesu zoper »vojne zločince« obtožili delovanja zoper OF. Na procesu je Velikonja odkrito pojasnjeval, da kot katoličan ni mogel sodelovati s komunizmom.

Dva dni zatem so ga ustrelili na strelišču pod Golovcem. Kraj njegovega zadnjega počitka ostaja neznan.

V tej luči je pri maši za uspeh Velikonjeve beatifikacije zbrane nagovoril tudi nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres.

So stvari, ki ne gredo skupaj, kot sta dobro in zlo, resnicoljubnost in lažnivost, ljubezen in sovraštvo, je poudaril nadškof Stres. Po njegovih besedah se moramo odločiti za eno ali za drugo.

»Narte Velikonja je že med prvo svetovno vojno zapisal: 'Bolj kot lepote smo zdaj te dni željni resnice, nepreklicne, brezobzirne resnice. Resnica, četudi je kdaj kruta, nas lahko edina osvobaja. Kajti laž, in še posebno če je to laž samemu sebi, je hudičevo orodje'.«

Brez groba, brez duhovnika pred smrtjo

Spričo totalitarizma in revolucionarnega nasilja, ki ga je videl prihajati, Velikonja ni mogel molčati in si zatiskati oči in ušes.

»Zato pa si je ob začasni zmagi revolucionarjev nakopal smrtno obsodbo in izbris. Kraj njegovega zadnjega počitka ostaja neznan. Vzeto mu je bila pravico do groba in pobožnega spomina ob njem, kakor mu njegovi sodniki niso dovolili duhovnikovega obiska pred usmrtitvijo.«

Utišati so ga hoteli tako radikalno, da so vzeli iz javnosti vsa njegova literarna dela. Toda resnice po besedah nadškofa Stresa ni mogoče zadržati.

Lahko spoštujemo drugačna mnenja drugih, ne moremo pa spoštovati, ko nekdo raglaša nasilje in sovraštvo. Naša strpnost se mora ustaviti pred nestrpnostjo, je poudaril nekdanji ljubljanski nadškof in dodal, da nas v tej luči tudi danes nagovarja močan zgled Narteja Velikonje.

Kljub invalidnosti z vsemi močmi za pomoč ljudem v stiski

»Globoko zakoreninjen v krščanski etiki je imel izreden čut za pravičnost in željo po izpovedovanju resnice. Ni pa bil samo zagovornik resnice. Sodeloval je pri številnih dobrodelnih dejavnostih, tudi pri Vincencijevi konferenci, predvsem pa je bil znan kot voditelj tako imenovane zimske pomoči, se pravi dobrodelne organizacije, ki je pomagala beguncem pred vojnimi grozotami.«

Svojo skrb za druge je kljub invalidnosti, ki je bila posledica kapi leta 1933 in skrbi za svojih trinajst otrok, izkazoval z vsemi svojimi močmi.

»V svojem življenju, delu in smrti je hotel slediti svojemu duhovnemu učitelju Jezusu Kristusu. Svojo obrambo na krivičnem sojenju je zaključil z izpovedjo vere in zaupanja v Jezusa Kristusa kralja.«

Obsodili so ga na smrt samo zaradi tega, ker je bil odločen idejni nasprotnik boljševizma. Obsodbo so izvršili 25. junija 1945. Nadškof Anton Stres je v nagovoru spomnil, da je država svojo dolžnost do neke mere izpolnila, ko je vrhovno sodišče leta 2015 krivično obsodbo razveljavilo. Mi pa molimo, da bo nekega dne prištet med blažene in svetnike.