Odpuščánje in pozivanje k odpuščánju

| 26.09.2025, 16:09 Lenart Rihar

V nedeljo je v Arizoni potekala spominska slovesnost ob smrti mladega družinskega očeta Charliea Kirka. Ubit je bil zato, ker je tradicionalnih nazorov uspešno počel tisto, kar je imel nadvse rad: pogovarjal se je. Pogovarjal se je s sorodno mislečimi in še posebej zavzeto z drugače mislečimi. Tako je bilo tudi ob njegovi zadnji uri: umrl je sredi debate, v družbi 3.000 študentov.

Na pogrebni slovesnosti se je zbralo okrog 200.000 ljudi, neposreden prenos pa je spremljalo več kot 100 milijonov ljudi. Čeravno je bilo večurno dogajanje nadvse močno, govorila sta tudi predsednik in podpredsednik Združenih držav, je izstopala Charlijeva žena Erika, ki je pred pretresenimi srci storilcu izrekla besede odpuščanja.

Dan kasneje je bila pri nas odkrita informacijsko spominska tabla za otroke s Petrička. Teh otrok, ki so bili večinoma mlajši od 14 let, je bilo približno 600. Niso jim le nasilno odvzeli in pobili starše, trpeli so tudi izolacijo, prisilno prevzgojo, vsakršno drugo nasilje in seveda izgubo družinske identitete, saj so bili kasneje posvojeni ali razseljeni brez stika s sorodniki.

Govornik Franci Kindelhofer, tudi sam otrok s Petrička, se je zahvalil vsem, ki so prispevali k postavitvi spominskega obeležja, in pomagali obuditi spomin na trpljenje otrok. Zaključil je z mislijo, da bi bilo prav, da žalostne spomine obujamo z roko v roki in stopimo na pot medsebojnega razumevanja, saj le tako lahko kot narod premagamo razdvojenost.

Tak je pogled odpuščanja, ki ga zmorejo žrtve. Ni trajalo dolgo, da je prišla ponazoritev, kako zgleda ta »z roko v roki« na drugi strani. Že tisto noč ob 2.30 je zapuščeno stavbo nekdanjega otroškega taborišča zajel požar. Gasilci so ga do 5. ure sicer pogasili, a stavba je ostala nepopravljivo poškodovana.

Dve slovesnosti torej, ena ameriška in ena slovenska in pri obeh je tista stran, ki je utrpela strahotno krivico in bolečino, ponudila roko sprave. Ob tem resnice ni olepševala, ali kako drugače prikrajala.

A že tu nastane težava. Če se pove, kaj se je zgodilo in kdo je to zagrešil, se takoj poskuša napraviti vtis, da gre za sovražnost, revanšizem in podobno. Če bo kdo pokazal ogorčenje nad zločinskim dogajanjem, jih bo brž slišal, da je treba odpustiti. Na splošno na spravnih slovesnostih venomer znova z ambona odmevajo besede, da je treba odpustiti. Neštete črne rute, sorodnice slovenskih žrtev so že zdavnaj odpustile, čeprav niso imele možnosti stopiti pred mikrofon. In krivično poniževanje žrtev, ki se dogaja s pozivi k odpuščanju, je pravzaprav takšno, kot če bi se zdajle usuli k Eriki Kirk, naj za božjo voljo morilcu odpusti ...

Veliko bolj prav bi bilo pokloniti se resničnemu junaštvu, ki so ga zmogle mame, sestre, tete, naših mučencev, neštete Erike in Franciji. Vzeti bi jih morali za zgled. Sicer je res, da ima odpuščanje po Tomažu Akvinskem še svoje stroge pogoje, a ti večinoma zadevajo storilce in zato čakati nanje, kot zdaj že vemo, ne bi bilo smiselno. Še ob neznatni tabli o trpečih otrocih je raje od poskusa samorefleksije zagorela stavba. Ugibali bi lahko kvečjemu, ali gre za ludističen poskus izbrisa zgodovine ali za slepo sovraštvo.

Takó tiho trpljenje naših mam in deklet kot junaška izjava po mikrofonu je radikalen akt vere, ki izziva sodobno kulturo maščevanja in polarizacije. A ne na škodo resnice. Sveti Avguštin v Izpovedih pravi, da "odpuščanje ni pozaba zla, ampak osvoboditev od njegove moči«.

Resnica o tem, kaj se je zgodilo, je torej predpogoj, da taka drža ni naivnost in podrejanje krivici, temveč globoka naravnanost, ki uteleša evangeljsko zapoved: "Ljubite svoje sovražnike in molite za

tiste, ki vas preganjajo" (Mt 5,44). Šele tako odpuščanje ni breme, pač pa, kot se je izrazil Avguštin, duša z njim dobi peruti.