Tudi gluhi se lahko slišijo in razumejo

Naš pogled 23. 09. 2025, 14:30 s. Meta Potočnik

Večina najbrž ne ve, da smo v mednarodnem tednu gluhih. In večina med nami se z gluhimi osebami še ni srečevala, kaj šele, da bi se skušali z njimi pogovarjati, saj živimo v nekakšnih vzporednih svetovih. A nedavno sem imela srečo, da sem posnela odličen pogovor z gluho učiteljico likovne vzgoje Petro Rezar. Posnetek je na voljo v podkastu oddaje Srečanja. Petra je tudi magistrica znanosti s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in certificirana tolmačica slovenskega znakovnega jezika ter predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije.

Ko sva se po elektronski pošti dogovarjali za pogovor, sem bila prav nespretna in nisem mogla razumeti, kako se bova sploh sporazumeli, kako bomo snemali in kako se bo dalo pogovor poslušati. Ko je prišla na radio skupaj s tolmačico slovenskega znakovnega jezika Špelo Kordiš, ki se je rodila v družini gluhih staršev, pa so vse ovire odpadle. Kako izjemna kombinacija, sem si mislila, da se dovolj dobro razumemo in začutimo v globini naših duš. V pogovoru so sicer nastali daljši premori kakor običajno, ker preteče nekaj sekund, da se gibi rok prevedejo v besede, a to sploh ni bilo moteče. Nasprotno, nastal je prostor za poslušanje in premislek.

A potrebno je, da vsaj dva obvladata znanje slovenskega znakovnega jezika, sicer komunikacija ne bi bila mogoča. Ta dobra izkušnja mi je dala iztočnico za razmislek o tem, kaj je potrebno, da se ljudje slišimo in razumemo med seboj. In to še posebej v današnjem času, ko je na voljo nešteto možnosti za pisne in audio objave različnih pogledov na stvarnost in aktualne dogodke. V času, ko med seboj v veliki meri komuniciramo virtualno. Četudi imamo zdrav sluh, nam to ne pomaga k dobri komunikaciji, saj se zapletemo v goščavo mnenj in stališč, kjer ne vidimo obrazov drug drugega, saj smo se skrili za obrambne okope. In vsak ima dober razlog za to. Ali jih sploh želimo slišati?

Dejstvo je, da se brez iskrenega poslušanja in govorjenja ne moremo povezovati med seboj niti tisti, ki imamo zdrav sluh. Zato se dogaja, in to je povsem človeško, da postanemo kakor gluhe osebe, ki se ne slišijo in ne razumejo, če ne uporabijo znakovnega jezika. Pozabili smo namreč na posrednike kot so videti človeka, vprašati za razlog, poslušati, sprejeti besedo in dati odmev. Na različnih usposabljanjih nas učijo osnov komunikacije. To je lahko že vprašanje: Kaj se ti je zgodilo? Kako si doživel to ali ono stvar? Kako jo razumeš? Kaj ti je pri tem najtežje?

Pri tem imamo kristjani še enega posrednika in to je Sveti Duh. On je naš znakovni učitelj, naš notranji učitelj, ki nam pomaga, da se slišimo, začutimo in se skušamo razumeti, medtem ko iščemo odgovore na zapletena vprašanja današnjega časa, v katerem črno bel pogled ne koristi.

Pri tem imamo kristjani še enega posrednika in to je Sveti Duh. On je naš znakovni učitelj, naš notranji učitelj, ki nam pomaga, da se slišimo, začutimo in se skušamo razumeti, medtem ko iščemo odgovore na zapletena vprašanja današnjega časa, v katerem črno bel pogled ne koristi. Sveti Duh je tudi glavni akter sinode, ki jo je začel pokojni papež Frančišek, in jo zasnoval kot proces poslušanja, razločevanja in skupne hoje.

Temelji na treh ključnih stebrih:

1. Prvi je občestvo/Cerkev kot skupnost verujočih in ljudi dobre volje, ki se med seboj srečujejo in povezujejo. To je lahko denimo v družini, v župnijskem pastoralnem svetu, na ravni dekanije ali med skavti.

2. Drugi je sodelovanje, del katerega smo vsi krščeni, ne le duhovniki in škofje. Tega bi vsekakor moralo biti več.

3. Tretji je poslanstvo, saj smo kristjani poklicani, da smo v svetu navzoči kot kvas, sol in luč. Se pravi, da nas je malo dovolj in da smo nenehno prižgani ob Jezusovi luči. Naša naloga je tudi, da presojamo znamenja časov, saj smo po krstu tako preroki (kot je bil Janez Krstnik, ki je rekel pravo besedo ob pravem času) kakor kralji (da obvladujemo zlo v sebi in delamo dobro) ter duhovniki (to je, da darujemo Bogu vse, tudi trpljenje vseh vrst). Med slednje spada tudi sprejetje dejstva, da krščanske zakonodaje ni oz. je celo proti našim božjim zakonom. Smo samo kristjani, ki živimo/ali pa kdaj tudi ne/ po božjih zakonih, ki nam jih nihče ne more vzeti. Dani so nam po razodetju v Svetem Pismu, odkrivamo jih v lastni vesti, v tradiciji Cerkve in nauku cerkvenega učiteljstva.

Da se bi znali odzivati na zapletena vprašanja, o katerih imamo celo kristjani med seboj različna mnenja, pa nam je dana osrednja metoda sinode in to je »pogovor v Duhu«, ki poteka v živo, iz oči v oči.

Ta pomeni najprej aktivno poslušanje sogovornika z odprtim srcem, brez sodb in z vero, da po sogovorniku govori Sveti Duh, še posebej takrat, ko govori nekaj, kar meni ni blizu ali celo čutim odpor.

Ko sem na vrsti za besedo, pomeni govorjenje iz srca, to je iskreno izražanje osebnih izkušenj, čustev in misli, in to brez strahu, kaj si bo drugi mislil o meni.

Sledi premor, ki je čas za tišino in molitev, v katerem vsak posluša notranje gibanje Duha in njegove navdihe ter jih tudi izreče.

Šele potem je čas za skupno razločevanje. Kaj to pomeni? Način, ko se v pogovorih išče soglasje, ki ni kompromis, temveč sad duhovnega poslušanja. Takšni pogovori naj bi potekali v majhnih skupinah in v več krogih in na različnih nivojih.

Ko bomo postali strokovnjaki za »pogovore v Duhu«, potem ne bo več potrebno drugemu soliti pameti s svetopisemskimi izreki, kot je denimo velikokrat slišati ali prebrati: »Ne sodimo, kdo sem jaz, da bi sodil, Bog ve, on bo sodil in tako dalje...«, kar prevedeno lahko pomeni pasivno držo človeka, ki se ne želi potruditi za razbiranje znamenj časa, in odriniti na globoko v skupnem iskanju. Pridi, Sveti Duh!