O katastrofah, da bi preprečili ponovitve
Komentar tedna Lenart Rihar
Večno vprašanje ostaja, ali se človeštvo skozi zgodovino sploh česa nauči. V tehnološkem smislu menda že, a da bi rasla in se nalagala modrost, iz katere bi potem z neko zanesljivostjo izhajali in izboljševali medsebojni svet, tega zares ni opaziti. Vedno znova se vzpostavljajo okoliščine, ob katerih se izkaže, da velik del ljudi pozabi na vse, njihovo izhodišče pa je zaradi zlorabljene pameti bolj uničevalno kot nagonsko ravnanje živali.
Ob tem ima vsaka civilizacija svoja nihanja in tako danes vse mogoče amplitude tekmujejo, katera bo bolj podivjana. Predstavljajte si natečaj za najbolj absurdne zamisli. Bi si sploh lahko izmislili kaj takega, česar ideološko-medijske sprege ne bi mogle prodati kot resničnost? Poglejmo nekaj primerov:
- Moški je lahko ženska in ženska je lahko moški. Ali pa kar koli drugega. - Najvišji politični veljaki bodo po evropskih ustanovah kot zlato tele vlačili nedoraslo punčaro, da bo vila svoje ročice in napovedovala ekološko katastrofo. - Pohabljanje in poročanje nedoraslih deklic ni problem, mamica, ki je z možem in venčkom njunih otrok za štedilnikom, pa je sramota - Več prometnih pasov pomeni več zastojev - Da ohranimo naravo, jo bomo prekrili s paneli iz stekla, silicija in aluminija
Da, prav imate, teh petih točk si nismo izmislili, vzeli smo jih tako rekoč iz zraka: iz najbližjih medijev, iz šolskih učbenikov, iz družboslovnih disertacij, iz sodb tega ali onega sodišča. Najbolj nepojmljivo izkrivljanje in pervertiranje resničnosti, zanikanje znanosti, žaljenje zdrave pameti in sveta, ki ga vidimo na lastne oči, zlahka dobi mesto v ustanovah in forumih, ki so bili še nedolgo tega ugledno vezivo družbe. V takem svetu potem ni težko brisati meje denimo med normalno in skrajno politiko doma ali med napadalcem in agresorjem v Ukrajini. V takem svetu je mogoče v mavričnih barvah podpirati teokratski terorizem. V takem svetu je mogoče družbo v imenu napredka vleči nazaj, stran od vsakršnega reda in od blaginje. V takem svetu se ljudje umaknejo v zasebnost, s tem pa pomagajo, da svet še hitreje drsi v nevarnost.
Nismo prvi, ki živimo na robu turbulentnih časov. Ta teden se vrstijo dogodki, povezani s Slovenci po svetu. Ti svojega doma niso zapustili iz dolgočasja. Skupnosti, ki so danes najbolj žive, so odhajale v svet takrat, ko je bil razrušen od druge svetovne vojne. Težko si je zamisliti, kako strašno je bilo zapuščati domovino, a po tolikem času so te skupnosti vendarle prestale najtežja začetna obdobja, pognale korenine, se razrasle, razvile in večinoma že tudi prešle svoj zenit. Danes torej prireditev, kot je Dobrodošli doma, v sebi nosi nekaj nostalgičnega in melanholičnega, obenem pa je, če smo bolj pozorni, tudi polna svežega vrvenja, saj slovenstvo, če hoče živeti, dobiva vedno nove oblike.
A lok od vojne sem in začetna skica današnjega sveta služi samo temu, da na tem ozadju omenim zgodbo človeka, ki je pred 80 leti z mamo, bratcema in sestrico moral zapustiti domovino. Očeta so po vojni strašno mučili in na koncu obesili. Fantič pa je šel skozi begunska taborišča, potoval v Argentino, z revščino in prisilnim samorastništvom zataval v odvisnost, a se je s pomočjo maminih molitev in ženine opore pobral. Našel je svoj briljanten umetniški izraz in postal prepoznaven širom sveta. V njegovem opusu najdemo vse, od radoživosti do tistega zadnjega, s čimer je človek soočen v svojih največjih stiskah.
To je zgodba Marjana Gruma, kiparja in slikarja, ki je v Sloveniji domala neznan, zdaj pa med nas prihaja s celovito monografijo. Omenjam ga zato, ker imamo malokrat možnost, da se pred nami skupaj z umetninami razgrne življenjska usoda, ki je iz groze in bede prekovana v osebno zmago. Ne gre le za estetiko in umetniški užitek; tu sta kompas in povabilo, da ozaveščeni stopimo iz prevelike pasivnosti ter začnemo delati, kar je v naših močeh. Nevarnosti so blizu, med nami pa je preveč zmede, preveč vrtičkarstva, preveč brezciljnosti. Potrudimo se, da ne bodo o Sloveniji nekoč rekli: kakšne zglede so imeli, kakšna pričevanja, pa jih ni ganilo ... Ničesar se niso naučili.
