Matjaž Mastnak: Omogočiti želimo ljudem kakovostno preživljanje časa

Via positiva | 10.05.2025, 14:51 Nataša Ličen

Majski dnevi so se to leto začeli skoraj idilično, mnogi so sončne dneve izrabili tudi za obisk Arboretuma Volčji Potok. K pogovoru smo povabili direktorja najbolj obiskane botanične ustanove pri nas, javnega parka, ki se razprostira na površini skoraj devetdesetih hektarjev in ki ima velik nacionalni pomen.

Matjaž Mastnak, direktor Arboretuma Volčji Potok: »Narava je ukročena le do te mere, kolikor ima človek moči in časa, da ji lahko gospodari. Če človeka in njegove intervencije v naravi ni, gre le-ta hitro po svoje. V naših krajih je edina prava narava gozd. Vse kar imamo, od travnikov, njiv, do naselij smo odvzeli gozdu in se bo tudi vrnil nazaj, če bomo kdaj onemogli. Narava je - naj se ne sliši nenavadno, zelo visoka inteligenca, z neverjetno močjo prilagajanj in obnove, hitro se vrne nazaj k svoji čimbolj osnovni formi. Ob vseh katastrofah v preteklosti je zmogla preživeti. Odnos med naravo in človekom je vedno dinamičen, smo del narave, živimo v njej in od nje, morala bi biti naša sogovornica in partnerica. Z njenim uničevanjem škodimo sebi. Človek in narava imata večen dialog. Kdor dela z naravo ve, da se lahko z opazovanjem veliko nauči.«

Do določene mere lahko načrtujemo, toda narava gre vedno nekoliko po svoje.

»S temeljnim znanjem iz gozdarstva sem se moral znajti na začetku svoje vrtnarske poti. A ob radovednosti, ki je v meni, mi to ni bilo v breme, le spodbudilo me je k nadalnemu učenju. Drevesa občudujem. So živa. Vedno znova se dvigne ljudski gnev ob žaganju drevesa v centru mesta. Ni dobro in slabo, govori o čustvenem odnosu ljudi do dreves. Drevesa se skozi leto spreminjajo in tudi tistim, ki so ves čas v mestnem okolju, že pogled na park ali drevo da dodatno dimenzijo. Drevo ob hiši lahko marsikaj govori o več generacijah, ki so sobivale z njim. Drevesa je treba saditi s pametjo. Vedeti moramo, kolikšen prostor bodo zasedala. Če obglavljamo drevesa smo kot bi živeli v popolni slepoti. Kar smo letos požagali, bo čez tri leta enako visoko, le nevarnejše. Drevesa so najobčutljivejša pri koreninah.«

V vrt vstopamo ob določenih pravilih. Večinoma smo ljudje uvidevni, morda nekoliko zadnje čase zmotijo psi, ki niso na povodcih. Imejmo več občutka tudi do zasebnosti drugih.

Vrtnice

»Pri nas v Arboretumu je Frančišek še vedno »živ«. Ima svojo vrtnico, ki bo vedno spominjala nanj. Rožni vrt papeških vrtnic v našem javnem zavodu, ki se ukvarja z rastlinami, je nastal tudi v stiku z vrtnarji iz Vatikana. Imamo vrtnice, ki so bile razmnožene iz njihovih potaknjencev. Vsekakor je tematski vrt lahko tudi duhovno doživetje, ali vsaj estetsko ugodje. Vrtnice so skozi zgodovino tako prežete z življenjem ljudi, so pojem v kulturi. V vrtu doživimo kulturo negovanega in človeške ustvarjalnosti ter druženja. Želel bi izpostaviti del našega naravnega vrta, gozd, mokrišča, mokre travnike. Pri nas imamo pet vrst gozda, zanimivo se je sprehajati v njih, v vsakem je drugačna svetloba, je slišati drugačne šume in smo deležni drugačnih doživetij. Osebno sem zelo nenaklonjen hrupu. Moja želja vsekakor ni voditi hrupne dejavnosti v vrt, kar pa ne pomeni, da ne bo koncertov. Naj bo vrt z okolico mesto srečevanja in iskanja lepega.«