Alenka Rebula: Zelo globoke stvari se pokažejo samo v miru

Za življenje | 12.04.2025, 12:00 Nataša Ličen

V sklopu rednih srečevanj z Alenko Rebula smo v sklepnem dnevu radijskega misijona spregovorili o življenju po ljubezni. Pred velikonočnimi prazniki smo razmišljali tudi o simboliki smrti, kako se v izgubi vsega rodi novo življenje. Udobje je v resnici umik iz življenja.

Alenka Rebula: »Življenje kliče k dinamiki, k odzivanju,k  čutenju, vedno je nekaj novega. Takrat smo živi in dokler smo živi se to dogaja. Če pa smo siljeni v sheme, ki niso žive, ki pobijejo živost, se zatečemo v agresijo ali v lenobo ali rečemo, vse je brez veze. Seveda smo različni. Nekateri imajo močne težnje živeti na račun drugih. V izgubah nismo sami, ker je to izkušnja slehernega. V resnici smo lahko zelo povezani, ko pogledamo stvari, ki nas bolijo in jih skušamo preseči, s tem pa obujamo vero v dobro in v življenje.«

»Oplojenost. To daje sad. Vsem ne moremo biti všeč in zato z vsemi tega ne moremo izmenjati. V našem življenju je lahko toliko ljubezni kolikor znamo poiskati ljudi, s katerimi je pretok ljubezni možen. Lahko gre za trenutek, ko v drugem odkrijem možnost izmenjave. Na cesti, v hipnem srečanju živega odnosa med dvema. Ko smo odprti, se to dogaja. Negujmo to ljubečo držo, kolikor se da in življenje se bo polnilo z ljubeznijo. Človek vloži zares le v tisto, kar ga navdihuje, veseli, oživlja in tako naprej. Nimamo vsi enake potrebe po duhovnem življenju in globini. Nekateri da, drugi ne.«

Obstaja največji del tistih, ki bi radi pridobili duhovne izkušnje, a na hitro. Ničesar ne bi vlagali v to. Ta del je potem tržno zelo zanimiv za tiste, ki nudijo hitre stvari.

»Ne hrepenijo vsi po ljubezni. Radi bi bili ljubljeni, to ja. Ljubezen je ogromna beseda, dobro jo je uporabljati previdno. Ljubezen je dvojina, ko nekaj med dvema steče. Ločiti je treba ali gre za ljubeč pretok ali gre za enosmerno pot. Slednje ne more preživeti. Ljubezen se odvija v odnosu. Ko dajem, naj bi se vračalo, se izmenjevalo. Veličina človeškega bitja je, da zmoremo svoje neuspehe, izgube – je toliko majhnih smrti, ki se zgodijo, kaj ne?, preobraziti v novo življenje. In samo v trenutku, ko nam to uspe, razumemo kaj je res pot življenja. Iz pepela, ko je nekaj dogorelo in nas za vedno zapustilo, je nastalo nekaj novega. V izgubi je vedno seme novega. To nam postane jasno samo skozi lastno izkušnjo. To pa nas reši obupa in vsega, kar je s tem povezano.«

»Dostikrat je treba izgubiti veliko iluzijo, kako nam je dobro in lepo in kaj vse je fajn, ko odkrijemo da morda pa ni tako. V tem spoznanju zagledamo novo možnost. Se pravi, začnemo živeti bolj prečiščeno, ko se človek dejansko počuti kot bi vstal od mrtvih. Mrtvilo je ravno to, da ne živimo sebe zares, ampak živimo neko drugo življenje, v katerem v resnici nismo prisotni. Tega je veliko, samo večinoma se ne opazi.«

Ljubezen, ki res oživlja in rojeva, je srečanje. Vera vase potrebuje utemeljenost. Ne moremo verjeti v neresnično. Volja s tem nima nič. Gre za odločitev za odprtost novim izkušnjam in za iskanje načinov kako narediti drugače in na novo, ki pa nam potrdijo, da lahko verjamemo vase.

»Nekateri gredo v odmik programirano. Ker so dojeli v svojem življenju, da nekajkrat v letu to nujno potrebujejo in so na to naravnani. To je ena oblika odmika, v katerega gredo pripravljeni in kar kaže na že precej zavestno življenje. V preteklosti so prepoznali, da jim to zelo pomaga pri njihovi pravi smeri življenja in jo redno preverjajo. To je ena raven, potem pa so odmiki, ki se zgodijo ob zapletih, ali ko se zgodi velika žalost, ali ko doživimo hud udarec, in se vrtimo v krogu, izgubljamo tla pod nogami, ko spoznamo, da je treba pogledati globlje, najti moč in mir. To nas spodbudi k odmiku. Oba načina sta pomembna. V vsakem primeru gre za prekinitev dogodka ali dogodkov, ki nas vlečejo za seboj. V naravi se to vidi v ciklih, ki so vedno prisotni. V vsaki stvari. Pri razvoju česar koli. So obdobja zagona, ko se vse, kar je nastalo, utrdi, šele potem gremo lahko naprej v naslednji korak.«

Naravni proces človekovega razvoja in rasti nujno potrebuje trenutke, ko se »pomiri voda«, ko nekaj sede na dno, nekaj pa priplava na vrh. Delamo potem na skritem, ki se je končno pokazalo. To potrebujemo, drugače nas tisto, česar se ne zavedamo, popolnoma zasede, ne da bi vedeli kaj nas žene. To pa je lahko nevarno za življenje.

»Nezavedno me je vedno zanimalo. Hodila sem na predavanja, študirala, se poglabljala, brala psihološke knjige in razmišljala o tem. Zdelo se mi je, to lahko študiram kot vsako drugo področje. Šele ko sem padla v osebne stiske in začela obiskovati delavnice, ki jih je vodila Josipa, sem prišla v stik s tem, kar me je v resnici gnalo in nenadoma v sebi odkrila odzive, za katere nisem vedela, od kod so. Ljudje so o meni povedali, česar o sebi nisem vedela in videla. Razumela sem, da nezavedno dobesedno pomeni tisto česar ne vidim sama. Raziskovanje je nekaj drugega kot branje knjig. Prebrani stavek razumemo in nam je jasno. Medtem ko v skupini, ko naj bi opisali svoja čustva, opazimo, da smo v megli, nekaj nas tišči, mi pa ne vemo, kaj. Ne znamo govoriti s svojimi občutki, niti imena jim ne znamo dati, ne vemo ali smo jezni, žalostni, zmedeni, zavrti, kaj tlačimo in zadržujemo, nimamo pojma, kaka se tej stvari reče.«

Na začetku je potreben osnovni dvom v to, da vse vemo in razumemo, da nam je jasno in da lahko vse kar je v nas uredimo sami. Potrebna je začetna skromnost, da so v nas morda tudi stvari, ki jih ne razumemo, ne zmoremo in ne znamo doseči sami. Brez tega ne moremo začeti ničesar resnega.

»Stiska je lahko močna motivacija. Ljudje se, dokler nam uspeva upravljati življenje, ne podamo takoj iz čiste radovednosti v karkoli, da bi se imeli malo bolje. Dobro, kdo lahko naredi tudi to. V resnici se, ko nas nekaj močno potisne ob zid, prebudi zanimanje, kako ven iz tega, ven iz stiske. Ker konec koncev bi vsi radi živeli v miru, dobro in povezani. Najbolj nas stisne seveda stiska v odnosu, izgubimo stik z otrokom, nas partner zapusti, izgubimo kaj drugega zelo pomembnega, ko zmanjka tal pod nogami in vidimo, da se nimamo česa oprijeti. Tukaj se potem začne pot, na kateri počasi odkrijemo, kdo smo, kaj potrebujemo in da je treba priti do resnice.«

»Učimo se čutiti, kaj potrebujemo. Čutiti svoje potrebe, ki so od človeka do človeka zelo različne, je sicer ena od težjih stvari. Ključno vprašanje za vsakega bi bilo, kdo v bistvu smo. Za sprotno rabo pa, kaj nas oživlja, veseli, v čem najbolj zaigra srce, na kakšen način želimo delati stvari?, in nasprotno, kaj nas najbolj odbija, prazni ... v tem se odigra lastno spoznavanje. Kaj nam dene dobro in kaj ne.«

»Pri strahu gre v ozadju vedno za razlog. Strah nakazuje, čemu nismo kos. Drugače se ne bi bali. Ne smemo iti v stvari, ki niso po naši meri. To nas učijo tudi mnoge stare zgodbe. Tu je nujna skromnost, da si priznamo, kaj zmoremo, kaj je za nas in kaj ne. Drugega kot izkušnje pri tem ni. Včasih se česa lotimo in po poti ugotovimo, koliko nas to stane in koliko moči pri tem odteče. Cilj je bil lep, želeli smo si, vendar nismo dobro poznali svoje narave. To so preizkušnje, ki prav tako zahtevajo odmik, v katerem lahko predelamo. Prekinjen načrt je neke vrste duševni splav, kar pomeni, da nekaj ne more živeti, ker ni bilo pogojev. To je kot vsaka izguba, ki se lahko zaceli in obnovi življenje v nas samo, če doživimo globoko, ljubeče slovo od nečesa, kar ni moglo živeti. Če odžalujemo, ovrednotimo, vidimo kaj nam je dalo, smo hvaležni za izkušnjo - ne glede na to kakšna je bila, in se poslovimo, se lahko z obnovljenim veseljem do življenja potem začne nekaj drugega."