Kako se papeža Frančiška spominjajo jezuiti?

Slovenija | 25.04.2025, 12:44 Marta Jerebič

Svoje spomine na papeža Frančiška, ki ga je močno zaznamoval, kljub temu da se nikoli nista osebno srečala, je z nami delil provincial slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut. Za izvolitev tedanjega nadškofa Bergoglia je izvedel med svojimi duhovnimi vajami v Čilu. V pogovoru nas je zanimalo, kako sta jezuitska vzgoja in duhovnost sv. Ignacija Lojolskega vplivala na osebnost papeža Frančiška.

P. Žvanut, kakšni so vaši osebni spomini na papeža Frančiška?

Osebno ga nisem nikoli srečal. Se mi je pa zgodilo, da sem se v začetku leta 2013, ko sem bil na poti v Čile, kjer sem imel t. i. zadnjo jezuitsko preizkušnjo ali tretjo probacijo, ustavil pri Slovencih v Buenos Airesu. Eden od tamkajšnjih Slovencev me je povabil, da obiščeva nadškofa Bergoglia. Želel me je z njim seznaniti, ker sva oba jezuita. Žal do srečanja ni prišlo, ker nadškofa ni bilo doma. Takrat sem tudi prvič slišal zanj in že po imenu mi je bil zanimiv. Ko smo bili malo kasneje na mesečnih duhovnih vajah 30 km južno od Santiaga, glavnega mesta Čila, Santiago, je voditelj duhovnih vaj rekel, da bo pozvonil z zvončkom pri vhodu, ko bo papež izvoljen. To se je res zgodilo, še danes se spominjam. Kot zanimivost naj povem, da je bil z nami v skupini sobrat iz Argentine, ki se je prijel za glavo ob novici. Nisem vedel, zakaj, ampak pozneje so mi razložili, skozi kakšne preizkušnje vse je šel Bergoglio, poznejši papež Frančišek. Bil je namreč magister novincev, potem pozneje tudi provincial in to ravno v času, ko so bili notranji konflikti v Argentini zelo hudi. To je bil tudi čas teologije osvoboditve. Mislim, da je približno 10 jezuitov zapustilo Družbo Jezusovo. To so bile prve stvari, ki sem jih slišal o papežu. Pozneje sem ga bolje spoznal z branjem njegovih okrožnic in katehez. Name je naredil globok vtis. V njegovem načinu delovanja se čuti, da je bil jezuit, za seboj je imel jezuitsko formacijo.

Kako se je ta jezuitska drža odražala v njegovem pontifikatu?

Jezuiti imamo res dolgo vzgojo, ki je ključnega pomena za nas. Temelji na duhovnih vajah in nauku, ki nam ga je podal sveti Ignacij Lojolski. On je imel zelo globok odnos do obrobnih, to se odraža tudi na papežu Frančišku. Vemo, kakšen poudarek je dal ubogim, kakšen poudarek je dal na same duhovne vaje. Vemo, da je sv. Ignacij dal domišljiji in notranjim predstavam v molitvi velik pomen. Zato je bilo tudi pri papežu opaziti, kako je večkrat poudarjal, naj si pri molitvi predstavljamo določene podobe, na primer Jezusa, Marije, Jožefa. Potem je tu odnos do okolja, ki ga prej papeži niso kaj dosti poudarjali. Potem močan stik z ljudmi, ki ga je imel tudi sv. Ignacij.

Tu je še duhovno razločevanje, na katerega je spominjal pri vseh sinodah, in je značilnost jezuitskega reda …

Seveda razločevanje najdemo v Cerkvi že prej, ampak sv. Ignacij je znal to umetnosti umestiti v vsakdanje življenje. Tega se je papež Frančišek držal in to smo močno občutili, kako pomembno je iskanje tega, kar je dobro za človeka, kaj je dobro za Cerkev in pravo pot božje volje. Saj vsi vemo, kako močne boje imamo v sebi med dobrim in zlim, kar vidimo v številnih filmih. Papež je znal s posebno modrostjo iskati tisto pravo pot. Vemo, da mu vsi niso bili naklonjeni, kar je sicer povsem normalno. Papež s svojim načinom vodenja ne more zadovoljiti vseh struj v Cerkvi. Moramo se zavedati, da ima oseba na vodstvenem položaju informacije, ki jih drugi ne poznajo in zato stori, kar stori. Morda smo bili do njega včasih preveč kritični, do njegovih idej in načina vodenja. Menim, da se bo v prihodnosti, v nadaljnjih korakih novega papeža pokazalo, da je bilo pri Frančišku veliko dobrega, česar se danes še ne zavedamo.

Kako je papež Frančišek ostajal povezani z jezuiti? Vemo, da je na vsakem potovanju imel rezervirano srečanje z lokalnimi jezuiti …

Zelo je bil povezan z redom, saj je bil tudi p. Lombardi, njegov tesen sodelavec, jezuit. Spremljal ga je na vseh poteh. Povezan je bil tudi z našim vrhovnim predstojnikom. S sedanjim p. Arturom Soso iz Venezuele sta bila zelo dobra prijatelja in sta vedno ohranjala stik. In zame je to popolnoma naravno in normalno. Bolj nenormalno za nas jezuite je to, da je Bergoglio sploh postal papež. Zakaj? Vemo, da sv. Ignacij ni želel, da bi se jezuiti v Cerkvi izpostavljali, da bi imeli visoke naslove, ampak je želel, da smo v služenje Cerkvi tam, kjer nikogar ni. Morda se je tudi to poznalo pri Frančišku. Videli smo, kako je stopil iz vzvišenega mesta, ki so ga prej imeli papeži. Včasih je to dobro, včasih ni, ne vem, zopet bo prihodnost to pokazala. Ampak sv. Ignacij je vedno želel biti v službi Cerkve, biti v službi škofom. In verjamem, da je bilo kar težko tudi zanj, ko je postal papež.