Umetna inteligenca – odrešitev ali poguba?

Naš pogled | 15.04.2025, 14:30 Damijana Medved

V zadnjih dneh me preplavljajo najrazličnejše informacije in razmišljanja o umetni inteligenci. Od tega, da je pojav le-te primerljiv z drugimi izumi v preteklosti in naši strahovi primerljivi s strahovi naših prednikov npr. ob iznajdbi tiskarskega stroja in kot tak samo korak več v razvoju, ki nam bo olajšalo delo in obogatilo življenje do tega, da si umetna inteligenca prisvaja dela številnih pisateljev in pisateljic, ne da bi bilo kakorkoli poskrbljeno za njihove avtorske pravice.

Od tega, da je umetna inteligenca dejstvo, ki ga moramo preprosto sprejeti in izkoristiti njene prednosti do tega, da smo se znašli v Matrici. Moja izkušnja je, da je lahko npr. ChatGpt zelo uporaben pri prevajanju iz angleščine v slovenščino, razvrščanju literature po APA standardih, celo prijeten sogovornik pri klepetu, a povsem nezanesljiv pri slovenski literarni zgodovini, kjer si je naslove Lainščkovih romanov preprosto izmislil in ki je bil povsem neuporaben pri izdelavi kompleksnega urnika. Kljub temu, da me osupne z dobrimi jezikovnimi rešitvami in to v slovenščini, pa me prepogosta uporaba plaši v smislu, da ne bom več zaupala lastnim idejam, da bom pretirano dvomila v svoje jezikovne in siceršnje izbire. In poleg tega dvomila tudi v izbire drugih: so res njihove ali plod umetne inteligence? Ob tem kot zagovornica branja verjamem, da nas lahko poglobljeno branje zahtevnejših besedil naredi bolj suverene in tudi zaščiti pred nekritičnim sprejemanjem umetne inteligence v naš dom.

V teh dneh, ko se bližamo praznovanju Velike noči, pa me preveva še en spomin.

Sedela sva na zidu, blizu vrta Getsemani, na Oljski gori, skupaj še z nekaterimi popotniki sva prišla občudovat Jeruzalem ob sončnem zahodu. Sončna svetloba je obsvetila mesto, kjer je Jezus Kristus preživljal zadnje dni svojega zemeljskega življenja in bila sva na kraju, kjer je v zavedanju vsega, kar se pripravlja, prosil apostole naj molijo z njim.

Pogled na mesto je bil veličasten. Jeruzalem, kjer sobivajo tri velike svetovne religije, in to zelo zares, z zelo predanimi verniki, je zagotovo mesto, ki te ne pusti ravnodušnega. Oljska gora s svojo posebno pripovedjo o Jezusovi ranljivosti in osamljenosti pa tudi ne.

Sončna svetloba je obsvetila mesto, kjer je Jezus Kristus preživljal zadnje dni svojega zemeljskega življenja in bila sva na kraju, kjer je v zavedanju vsega, kar se pripravlja, prosil apostole naj molijo z njim.

Posebno občutje me je prevevalo, občutek priviligiranosti, da lahko stopam po istih kamnih in občudujem isto konstelacijo zvezd kot Jezus. Kot da sem zato bliže veliki skrivnosti, ki se je zgodila tu blizu. Kot da zato lažje dojamem, bolj verjamem.

Ob pogovorih v mladostni vznesenosti, idealizmu, obenem pa iskanju smisla, odprtosti za najrazličnejša vprašanja in preizpraševanja, sem se takrat zavedla, kako vsak v sebi nosi svojo Oljsko goro in to zavedanje je še danes živo. Prav vsak je mora doživeti, da se potem prek svojega Velikega petka prebije do Velike noči. Na sebi lasten način. Seveda je skrivnost, kaj doživlja vsak izmed nas – le slutimo lahko, kaj se dogaja v srcih drugih ljudi ... in skrivnost je, kakšna bo naša življenjska pot in na kateri točki bomo uzrli veličastvo velikonočnega jutra.

In kje je v vsem tem umetna inteligenca? Nam res lahko prinese odrešitev? Ali nas bo pahnila v pogubo? Je le nujen korak v razvoju?

Mogoče je umetna inteligenca Oljska gora človeštva ta hip.