Dobroti dajemo glas - Južni Sudan 2025: 1. dan

Novice | 21.03.2025, 21:07 Jure Sešek

Pričakovanje težkih razmer, afriško letališče, množica zaposlenih brez pravega dela, čakanje v soparni vrsti, začudeni pogledi, upanje, da bo šlo … Veselje, ko smo vse žoge, kilograme zdravil in majic, sladkarij za otroke in mnogih drobnarij uspešno prinesli mimo kontrol. Nalepljena viza v potnem listu in srečanje z Jimmyjem, ki bo naš voznik. Vse to je zaznamovalo začetek naše poti v Južni Sudan.

Precej neprespani, utrujeni od pričakovanja in priprav doma, smo v petek, 21. marca, pristali v Džubi. Ja, 21. marca. Tako nenavadnega rojstnega dne pa še ne. Vse lepo in prav, le prezgodaj sem se postaral. Turki so mi med potjo vzeli dve uri, v Južnem Sudanu sem eno dobil nazaj. Vedel sem, tokrat ne bo torte, ne bo domačih okoli mene, ostale pa bodo dobre želje, ki me res skušajo loviti tudi po elektronskih poteh. Saj pravim, nenavadno.

Radijska akcija "Dobroti dajemo glas" nas je doslej vodila k slovenskim misijonarjem in misijonarkam, ki so deležni pomoči iz domovine. Prinesla jim je možnost, da so se zahvalili darovalcem, ki jim zvesto pomagajo iz domovine. Tokrat je drugače.

Ne bomo se srečali z našimi misijonarji, ne bo veliko slovenske besede v intervjujih. Stopamo po poti akcije, nad katero bdi slovensko Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Projekt vodi Slovenska karitas, ob pomoči Radia Ognjišče in Zavoda sv. Stanislava ter podjetja GeoCodis.

Veliko sadov na različnih področjih rojeva projekt, oprijemljivih tako zelo, kot so vodnjaki, ki prinašajo pitno vodo iz navidez izsušenih globin. Mimogrede: Za enega si želimo zbrati tudi v teh dneh. Prosili vas bomo za dar.

Džuba. Veliko, na prvi pogled precej zanemarjeno in neurejeno mesto. Utrujeni ladijski kontejnerji ob zaprašeni cesti, plastični stoli pred njimi in ljudje brez dela na njih. Turistične agencije. Začetek je tu. Še na turizem počakajo, pa bo. Z njim bodo verjetno prišli turisti. Ponavadi imajo navado fotografirati novo deželo, ljudi, stavbe, zanimive prizore. Ponavadi. To navado tule menda uspešno zatirajo. Naskrivaj pritisnemo telefon, v mestu ga menda s fotografiranjem ne gre lomiti, prepovedano je. Znamenje, ki govori o bolečini vojne, ki se kar ne more ogniti Južnemu Sudanu. Petdeset let morije v skupni državi, osamosvojitev v letu 2011 in začetek nove državljanske vojne dve leti pozneje. Še danes imajo napade upornikov, mnoge tolpe z orožjem, ki imajo različne želje po nasilju.

"Ne, v teh razmerah ne! Ni varno!"

Jana Lampe, ki na Slovenski karitas bdi nad mednarodnim sodelovanjem in humanitarno pomočjo, je za našo pot, s sodelavci tukajšnje lokane Karitas izdelala načrt, ki se je kmalu začel spreminjati.

Ko smo izvedeli, da sredi tedna ne bomo mogli poleteti proti zahodu, smo si rekli, da bomo pač odšli z avtom na daljšo pot. Pa so nam jo odsvetovali. Nekajkrat smo slišali: "Ne, v teh razmerah ne! Ni varno!" Ob resnih pogledih in prav takem tonu, se zaveš, da nisi na počitnicah, zaveš, da bodo utrujeni kontejnerji še dolgo čakali na turistične agencije, ki bodo vodile radovedne turiste v Južni Sudan.

Letalo iz Istanbula je bilo lepo, veliko, a skoraj prazno. Med potniki pa vrsta humanitarcev, sodelavcev različnih mednarodnih programov, na katerih prisotnost so kazala mnoga bela letala in helikopterji ob pisti letališča. Na vseh pa oznake, ki jih poznamo iz filmov ali pogostih prizorov v poročilih.

Na srečanjih na sedežu tukajšnje Karitas smo začutili skrb o prihodnosti te najmlajše države sveta. Gospodarska politika jih vleče k tlom, ubijalska inflacija ne pusti, da bi zaživeli, doživeli tisto, o čemer so sanjali, ko so leta 2011 dvignili zastavo, ki je zaplapolala v samostojnosti.

In kako preživijo?

Notranja razseljenost, begunci iz vojne razbeljenega Sudana, množice, ki se vračajo iz severa, nespametne odločitve vrha, korupcija na vsakem koraku ... Zaposleni v javni upravi že leto dni niso dobili plače. Leto dni! Si predstavljate starše, ki morajo skrbeti za otroke, prehraniti družino, plače pa ni?

Ne želijo ostati doma, ker se bojijo, da pozneje, ko bodo razmere morda normalne, ne bodo več dobili zaposlitve. In kako preživijo? "Na vse načine se trudijo dobiti nekaj za pod zob. Iz dneva v dan," odgovarja Gabriel Yai, izvršni direktor tukajšnje Karitas. Ta skrbi za množice lačnih, deli hrano na različnih koncih države in vztrajno išče pomoč za raznolike programe tudi v tujini.

Tajnik škofovske konference nam je v pogovoru zatrdil, da je mlada Cerkev edino upanje Južnega Sudana. Pripovedoval je o množicah, ki polnijo cerkve, o mladih, ki dejavno sodelujejo v življenju župnij. Sam je župnik na eni izmed njih, in na obrobju Džube vsako nedeljo daruje štiri maše v nabito polni cerkvi, ki poka po šivih, množica pa moli in prepeva tudi zunaj, ker ne morejo vsi v cerkev.

Škofovska konferenca je verjetno edina večja organizacija, ki ima v svojem imenu obe deželi, Sudan in Južni Sudan. Razlike v veri so bile prevelike, da bi lahko živeli v slogi, danes pa se konferenca trudi, da bi katoliški škofiji, v večinsko muslimanskem svetu, čutili povezanost, moč skupnosti z vsemi v Južnem Sudanu.

Pripovedovali so mi o navdušeju ob osamosvojitvi, o načrtih, ki so kar bruhali iz večine in o bolečini, ki jo čutijo, ko se danes zazrejo v leta neizpolnjenih priložnosti. Pa sem pomislil na našo "drugo Švico", moč ob osamosvojitvi, načrte, ki so nas prevevali in današnje razmere v deželi Kranjski. Vem, neprimerljivo, a vendar ...

V dneh naše poti lahko darujete SMS AFRIKA5 ali AFRIKA10. Hvala, hvala!

Jimmy, ki nas vozi na naša vprašanja o "cestnem prometu" v glavnem odgovarja z: "No, no!" Ima policija pogoste kontrole? Ustavljajo voznike? Preverjajo hitrost? Preverjajo prisotnost alkohola? "Ne, ne, ne! Z avtom lahko letiš, če želiš. Sam boš kriv, ti boš poškodovan, ti lahko umreš, ubiješ pač samega sebe. Policija nas ne preverja."

Jih pa zato ustavljajo različne tolpe. Tudi uporniki, ki so z vlado že sklenili dogovor, orožja jim pa niso pobrali. Iz upornikov, borcev proti oblasti, so postali roparji in morilci.

Tako, prvi dan je pri kraju. Znoči se ob podobni uri, kot pri nas. Le utrujen je človek morda nekoliko bolj kot doma. Vem, po poti, novih razmerah, včasih bolečih spoznanjih. Saj bo drugače. Gotovo. Že jutri, ko bomo odšli v novo zvezno državo, ko nas čaka tudi podeželje in sadovi projekta v kraju Wau. Mhm, to pa bo ... Wau!

Vabim vas, da spremljate našo pot, sledite našim oglašanjem tudi v radijskem programu. Pa tule, na fb-ju, naši spletni strani in še kje.

Še enkrat: zbrati želimo tudi sredstva za vrtino za vodo s črpalko. V dneh naše poti lahko darujete SMS AFRIKA5 ali AFRIKA10. Hvala, hvala!