p. Toni Brinjovc | (foto: Vatican Media)
Ko ne veš, kaj bi rekel, raje molči
Oddaje s. Meta Potočnik Robert Božič
Z minoritom p. Tonijem Brinjovcem smo v sobotni katehezi za bolnike in starejše odprli temo: Kako bolniku in svojcem povedati slabo novico?
P. Toni je pred vstopom v samostan že delal kot fizioterapevt v UKC Ljubljana. Kasneje je tam več let deloval kot župnik bolniške župnije in pri tem razvil široko mrežo sodelovanja s svojci, zdravniki in drugimi zaposlenimi. Danes je rektor svetišča Marije s plaščem na Ptujski Gori in tamkajšnji župnik, ki pa še vedno redno obiskuje starejše in bolne ter se srečuje s svojci pokojnih na pogrebih.
V letošnjem jubilejnem letu je v okviru mariborske nadškofije imenovan tudi za misijonarja upanja: »Biti misijonar upanja je lepa stvar, vesel sem tega imenovanja, ker se mi zdi, da že celo življenje kot ena svetla oseba prinašam upanje. Že prej, ko sem delal še kot fizioterapevt, so rekli, ko pride Toni, je vedno nekaj več upanja. Se pravi, je to oseba, ki nosi v sebi upanje, notranjo luč, privablja. Upanje je v zaupanju. Misijonar upanja naj bi bil soljudem svetla točka optimizma, zavedanja odrešenosti, občutka svobode. Hkrati bi tudi učil ali vodil ljudi, na kakšen način naj se zaupajo in kako naj upajo.«
Tenkočuten pristop
V sobotni katehezi je p. Toni podal nekaj koristnih načinov, kako biti blizu nekomu, ki trpi, ki je izvedel, da ima raka ali je izgubil ljubljeno osebo. Takrat ni čas za humor, temveč je čas, da je poslušalec veliko uho, saj to zahteva mero znanja in tenkočutnosti. Ko je predaval bodočim zdravstvenim delavcem, jim je rad dejal: »Če ne veste, kako bi se odzvali ob stiski bolnika, rajši molčite. To je velika modrost.«
- Poslušajte pozorno, če je primerno, osebo primite za roko.
- Uporabite človeški in dostojen način. Denimo: ne povejte slabe novice kar na hodniku. Poiščite primeren prostor. Vaše besede naj bodo jasne in konkretne.
- Sprejmite čustva sogovornika in dovolite osebi, da joka in izraža bolečino.
- Dobro denejo besede: »Verjamem, da vam je res težko, da vas res boli.«
- Vprašate lahko: Kaj se je zgodilo? Kaj je za vas najtežje? Kako se zdaj počutite?
In kakšne so lahko naše napake, saj neustrezna komunikacija večkrat povzroči dodaten stres, nesporazume in negotovost?
- »Joj, tako smo se trudili, pa vse smo poskusili, res nam je težko ... zdaj smo ga pa izgubili.«
- Ne trepljajte osebe po ramenu: »Saj bo vse še v redu«, ker tega nikomur ne morete zagotoviti.
- Ne recite: »Čas celi vse rane,« ker to preprosto ni res.
- Ne recite: »Popolnoma vas razumem,« če nimate izkušnje te osebe.
Prisluhnite celotnemu pogovoru s p. Tonijem in se naučite, kako sočutno in pravilno povedati tudi slabo novico.
Očenaš bolnikov
Oče naš, ki si v nebesih.
Ti, ki vse vidiš in vse veš ... vidiš tisto prestrašeno bitje pred laboratorijem? To sem jaz.
Vidiš tistega mladeniča pred sobo za kemoterapijo? To je moj prijatelj, oče treh majhnih deklic.
Posvečeno bodi tvoje ime.
V kapeli pred mozaikom Marije sem pokleknila in v solzah prosila – naj gre ta kelih mimo mene. Naj ga nosi tisti, ki je močnejši, ali pa meni nakloni moči, da ga dvignem na svoja šibka ramena.
Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Daj nam občutek za bližnjega in za bolečino sočloveka. Daj nam moči, da ne klonemo. Daj nam pomoči, dobrih zdravnikov, predanih prostovoljcev, bližnjih, ki jim ne bo vseeno, močno družino, ki nam bo v oporo.
Zgodi se tvoja volja.
Naj se izpolni tvoja volja in ne moja. Če me potrebuješ tukaj in zdaj, bom tukaj in zdaj, če tam, bom tam. Tudi če se bo težko posloviti.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Telesni in duševni bolečini zaradi bolezni se je pridružila tudi revščina in z njo izključenost. Izgubila sem delo. Podpora je majhna, zato te moram prositi tudi za vsakdanji kruh ...
Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
V letih zdravja mi še na misel ni prišlo, da lahko zbolim tudi jaz. O raku nisem hotela nič slišati, živela sem nezdravo, od obolelih sem v strahu obračala glavo. Zato mi odpusti dolge do soljudi, do sebe, do lastnega telesa, ki je zdaj izstavilo račun.
In ne vpelji nas v skušnjavo.
Da bi še kdaj pozabili na bolnika, na sočloveka, na svojo družino, nase.
Temveč reši nas hudega. Kajti ...
moja molitev je ptica
sredi mrzlih viharjev,
ki ranjena išče
tvoj zlati krov.
Pa vendar naj končamo z zahvalo Tebi, o Gospod – da smo, tukaj in zdaj, da smo več od pozabljenja, neizmerno več od zanikanja in neskončno več od niča, da smo ... skupaj.
In kot pravi največji slovenski pisatelj Ivan Cankar:
Luč je in Bog je, radost in življenje!
svetlejši iz noči zasije dan,
življenje mlado vre iz starih ran
in iz trohnobe se rodi vstajenje.
Napisala Mojca Vivod Zor, ki se je zdravila na onkologiji.
