Anika govori drugače

Oddaje | 17.03.2025, 08:39 Maja Morela

V začetku meseca marca smo obeležili dan sluha zato je bil osrednji del tokratne Sobotne iskrice namenjen ozaveščanju, da sluh ni samoumeven. Z učiteljico likovnega pouka Saro Irman Kolar, ki zna slovenski znakovni jezik, smo se pogovarjali o razlikah med nami in se naučili tudi nekaj kretenj s pomočjo slikanice z naslovom Anika govori drugače.

Gluhota ali izguba sluha sta lahko prirojena, lahko pa nastaneta zaradi nesreč ali dolgotrajne izpostavljenosti glasnemu hrupu. Pomanjkanje sluha prinaša številne izzive v vsakdanjem življenju, zlasti pri komunikaciji z drugimi. Vendar obstaja znakovni jezik, ki je uradno priznan jezik od leta 2002. »Sama sem sega naučila v času pandemije, ko sem zasledila on-line tečaje,« pojasnjuje Sara. V svoji knjigi, ki jo je napisala v sklopu magistrskega študija, predstavi znakovni jezik, ki vključuje tudi telesno držo in mimiko obraza. »Res je, da pri kretanju večinoma uporabljamo roke, ampak je pomembno tudi, da osebo gledamo in smo pozorni na premikanje ustnic. Vsaka kretnja pomeni določeno besedo ali besedno zvezo, napačen premik lahko pomeni popolnoma drugo besedo.«

Imejmo se radi, takšne kot smo. Najprej spoštujmo sami sebe in potem bomo lažje spoštovali druge.

S svojo knjigo Anika govori drugače je Sara otrokom želela prikazati svet znakovnega jezika, a knjiga ni namenjena le otrokom. »Je tudi za odrasle in slišeče, saj se lahko vsakdo nauči nekaj novega. Učenje kretenj pa je lahko zabavno, saj vključuje ustvarjalne in vizualne elemente, ki jih drugače ne uporabljamo.« S prebiranjem knjige se učimo tudi strpnosti in sprejemanja drugačnosti. »Imejmo se radi, takšne kot smo. Lahko imamo dolg nos, velika ušesa, slišimo, ne slišimo, smo visoki, majhni, ni takšnega človeka kot je vsak sam, zato to spoštujmo. Najprej sami sebe in potem bomo lažje spoštovali tudi druge.«

Napačen premik pri kretnji lahko pomeni popolnoma drugo besedo.«

Nekaj nasvetov iz Sarine knjige, kako se pravilno pogovarjati z gluhimi:

• Če želimo, da nas opazijo, pomahamo, ali jih potrepljamo po rami.
• Obrnjeni smo proti njim.
• Ne zakrivamo obraza in ust.
• Govorimo počasi in razločno.
• Tvorimo kratke in preproste povedi.
• Smo potrpežljivi in večkrat ponovimo poved, če je gluhi ne razumejo.

Oddaja je na voljo v našem avdio arhivu.