Pričevalci tihega upanja

Novice | 03.02.2025, 12:25 Marjana Debevec

Na včerajšnjo svečnico smo praznovali dan posvečenega življenja. Slovenski škofje so se z redovnicami in redovniki srečali pri slovesnih svetih mašah. Posvečeni iz ljubljanske nadškofije so se z nadškofom Stanislavom Zoretom zbrali na Brezjah. Redovnice in redovniki iz mariborske nadškofije pa so z nadškofom Alojzijem Cviklom zbrali poromali do spomenika bl. Antona Martina Slomška in stolne cerkve sv. Janeza Krstnika. Celjski redovnice in redovniki pa so se škofom Maksimilijanom Matjažem zbrali pri Sv. Jožefu v Celju, saj red lazaristov letos obhaja 400-letnico ustanovitve.

Nadškof Zore je v svojem nagovoru na Brezjah izpostavil, da je vsak človek Božji otrok. Človekovo dostojanstvo pa ni v tem, da ostaja sam in osamljen, zagledan sam vase, ampak da ga pot k Bogu, pot k Očetu, vedno bolj bliža bratom in sestram.

»Kakšna lepota in moč odnosov!,« je zatrdil nadškof. Božji otrok mora po njegovih besedah vedno prihajati domov, vedno izpolnjevati Božjo voljo.

Vse zbrane je izzval z vprašanjem: »Ali svoje življenje, pa naj bo to življenje poročenih mater in očetov, ali pa življenje ljudi z zaobljubami uboštva, pokorščine in čistosti, ali torej svoje življenje živim v tem, kar je mojega očeta, ali pa si po svoji volji in svojem okusu sam gradim bivališče in v njem uresničujem samega sebe, Božje bivališče pa ostaja bolj ali manj prazno in sameva?«.

Ne smem stopiti med Gospoda in moje bližnje

Še drug poudarek nadškofa Zoreta pri maši na svečnico pa je bil, da je vsak človek poklican ljudi predstavljati Gospodu. »To pomeni, da moramo v svojih medsebojnih odnosih vedno na nek način ostajati v ozadju, ostajati moramo ob otrocih, ob bratih in sestrah, da damo prostor Gospodu in da morejo v resnici priti pred Gospoda.

Ne sme se zgoditi, da bi mednje in Gospoda stopil jaz in se iz njegovega spremljevalca pred Gospoda spremenil v oviro za njegov dostop do Gospoda.«

Posvečenim pa je nadškof Zore zaželel, naj bo njihovo življenje in življenje njihovih skupnosti v tem svetu, ki malikuje učinkovitost in je zagledan v tiste, ki se uveljavljajo pred in nad drugimi, pričevanje tihega upanja, ki gradi na pričakovanju odrešenikovega prihoda.

Nadškof Cvikl: Rastite v svetosti!

Tudi nadškof Cvikl je zbranim redovnicam in redovnikom v Mariboru izpostavil pomen skupnosti, saj je to prostor, kjer lahko delijo in utrjujejo upanje. »V času, ko je okoli nas toliko pesimizma, smo poklicani, da postanemo sejalci upanja,« jim je dejal.

Ob tem je opozoril na nevarnost brezbrižnosti, individualizma in drugih 'bolezni', ki pestijo sodobni svet, ter poudaril, da moramo biti vedno budni. Nato pa jim je voščil takole: »V svetem letu vam želim, da rastete v svetosti.«

Smo priče upanja v svetu nemira?

Celjski škof Maksimilijan Matjaž pa je zbranim redovnicam in redovnikom pri sv. Jožefu dejal, da ta svet potrebuje žive priče upanja. Spodbudil jih je z vprašanjem: »Ali smo priče upanja v svetu, ki živi v nemiru za trenutke, ki minejo? Ali zmoremo pričevati za upanje, ki ne mine?«.

Temelj našega upanje je po njegovih besedah spoznanje, da sem ljubljen, da sem poklican, da sem edinstven v Božjih očeh. Zato ima moje življenje smisel, ker ni omejeno na mojo dejavnost, mojo naravo, mojo moč, ampak se v njem uresničuje Božji načrt, je posvečenim na praznik svečnice še dejal škof Matjaž.