Nagnjena sredina

Komentar tedna | 21.02.2025, 14:29 Lenart Rihar

Ravnatelj Rafaelove družbe motri nemirni svet in vlogo Zahoda in nove ameriške politike. Sprašuje se, ali je za nagibanje političnega prostora res kriva levica. Ustavi se tudi pri tem, zakaj se ljudje v nekaterih državah namesto za tradicionalne stranke odločajo za alternative. Naglasi: "prva dolžnost resne stranke bi bila odkriti nevarnosti in se jim upreti, ne pa podleči." Ob koncu se sprašuje: ali bo v Evropi prišlo do obrata in če bo, ali bo pravočasen.

Preteklo nedeljo je naš župnik pridigal o dveh mulah in njunih dveh različnih tovorih. Prva je stežka prenašala sol, ki se je naposled pri prečkanju reke stopila in mulo razbremenila, druga je lahkotno nosila nekaj gobastega, kar se je potem v vodi napojilo in ubogo živinče pogubilo. V resnici je beseda tekla o blagrih, namreč o tem, kako težko je blagrovati težko otovorjeno mulo, če ne veš, kakšen bo razplet. In obratno.

Podoba se zdi uporabna tudi danes, ko motrimo Zahod znotraj vse bolj nemirnega sveta in vse bolj zgoščene zgodovine. Ne bo težko uganiti, kateri muli je podoben. V lagodju si izmišljuje bizarnosti, jih spreminja v kultne dogme in jim žrtvuje varnost, konkurenčnost, svobodo – ponekod, kot v Veliki Britaniji, celo fizično svobodo posameznikov.

Za te reči smo vajeni kriviti levico. Toda - ali je za nagibanje političnega prostora res odgovorna samo levica? Ne, politična konkurenca s sredine je tista, ki se je začela pridruževati njihovim politikam, da se je čoln nagnil.

In potem se čudijo, če ljudem prekipi in, ker nimajo več kakovostnih možnosti, izberejo  ...

Za primer lahko vzamemo Evropsko ljudsko stranko. Kaj neki bi rekel Konrad Adenauer, če bi poslušal birokratsko latovščino z odrastmi, sonaravnostjo, podnebno pravičnostjo, trajnostjo, participativnostjo, inkluzivnostjo, ekonomsko krožnostjo, socialno pravičnostjo, zelenimi prehodi, socialno kohezijo, vključevalno rastjo, transformativnimi politikami? Večno mlatenje istih praznih otepov s poraznimi učinki. In potem se čudijo, če ljudem prekipi in, ker nimajo več kakovostnih možnosti, izberejo denimo Alternativo za Nemčijo. Taka stranka ima lahko dobršen del zdravorazumskega programa, a obenem je zaverovana v agresorja, ki napada suvereno evropsko državo. Podobno se bojimo zunanjepolitičnih izbir in škandaloznih sodb v zvezi z Ukrajino pri ameriškem predsedniku. Tudi tu je soodgovorna sredinska politika, ker ni zvesta kurzu, ki so ga začrtali evropski ali ameriški očetje. Upognila se je stran od zdravorazumskih pogledov in začela dajati prostor škodljivim novotarijam.

Seveda vemo, kakšno temeljito, vztrajno in učinkovito pot je skozi akademske in druge institucije ubral neomarksizem, a prva dolžnost resne stranke bi bila odkriti nevarnosti in se jim upreti, ne pa podleči.

Evropski volivec si je lani zaželel spremembe, a je bil s povolilno aritmetiko izigran. 

Prav te dni se odkrivata škandala, ki segata v Ameriki po prvih ocenah do blizu 50 mrd usd, v Evropi pa blizu dveh mrd eur. S tem denarjem so bile med drugim financirane organizacije, ki so netile podnebno histerijo in sovraštvo do tržnega gospodarstva, spodbujale ilegalne migracije z uvozom terorizma, woke agendo in lgbt ideologijo s pohabljanjem otrok. Dodati je treba še antisemitizem in prorusko propagando, predvsem pa cenzuro vsega, kar je v opreki z naštetim.

Evropski volivec si je lani zaželel spremembe, a je bil s povolilno aritmetiko izigran. Zdaj korektiv morebiti prinaša rezultat ameriških volitev. Se bo Evropa glede na odnos Združenih držav začela resno ukvarjati z varnostno, energetsko in ekonomsko politiko? Se bo vrnila k vrednotam, ki so jo ustvarile? Zanimivo je bilo opazovati dolge obraze ob jasnih, tehtnih in neposrednih besedah ameriškega podpredsednika, ki so v Parizu in Münchnu razgalile prazno retoriko in porazno politiko evropskih elit.

Bo najnovejše dogajanje zadoščalo za obrat in ali bo ta pravočasen?

Kje je zdaj tista mula, ki bi nosila težko, a smiselno breme – resno in odgovorno politiko, vredno blagrovanja? Amerika jo, kot kaže, v veliki meri najdeva. Kaj pa Evropa? Vprašanje je, če bo najnovejše dogajanje zadoščalo za obrat. Še večje vprašanje je, če bo ta pravočasen. Kajti uklanjanje politične sredine neetičnim, protinaravnim in protiznanstvenim agendam prihaja po svoj davek, ki je lahko tudi konflikt globalnih razsežnosti. Upajmo, da streznitev pride, preden bo naš frivolen nahrbtnik postal smrtonosna teža.