Peter Apat: Od vodje razvoja pri Akrapoviču do mladega prevzemnika kmetije

Kmetijstvo 23. 01. 2025, 05:48 Robert Božič

»Lejte, ata pa mama... Stvar je taka, jaz ne bom prevzel kmetije,« je nekega dne, ko so sedeli za mizo, povedal srednji od treh bratov. Tisti, za katerega je že leta veljalo, da bo prevzel kmetijo, da bo mladi prevzemnik. V službi je dobil priložnost, ki je ni mogel izpustiti,« pravi Peter Apat.

»In takrat se je prihodnost naše kmetije malo zavila v oblake, v meglo, in smo se začeli pogovarjati, kako pa kaj, kako bomo naprej zadevo peljali,« svojo pripoved v prvi epizodi novega kmetijskega podkasta Rast nadaljuje inženir strojništva, od otroških let zaljubljen v športne motocikle.

Ko se dobro stoječa kmetija znajde na prelomnici ...

Pred dobrega četrt stoletja so se na Kmetiji Apat odločili, da živinoreji in pridelavi mleka dodajo še turizem. To je dobro uspevalo in še uspeva, saj so znani po okusno pripravljenih jedeh tradicionalne slovenske kuhinje tamkajšnjega območja, odlični postrežbi in prisrčni, z zdravim humorjem začinjeni gostoljubnosti.

Kmetija je takrat obsegala približno 20 hektarov obdelovalnih površin in enako površino gozda, pa tudi vinograd. Redili so od 20 do 25 molznic.

Oba sva imela sanjski službi v Ljubljani

»In takrat sva se z mojo Lauro začela pogovarjati, kaj narediti. Laura je po poklicu arhitektka, imela je dobro službo v Ljubljani ... Jaz dobro službo v razvoju pri Akrapoviču ... In ker sva oba inženirja, sva vzela list papirja, swot analiza, plusi, minusi, pač ti običajni inženirski pristopi ...«

In sta pisala in tehtala pluse in minuse, ki bi jih prineslo nadaljevanje življenja v Ljubljani, delo v sanjskih službah, in pluse in minuse, ki bi jih prinesel prevzem domače, dobro vpeljane turistične kmetije in nadaljevanje dela njegovih staršev in starih staršev ...

Si želiva živeti kmetijo?

»In v bistvu je bila tehtnica kar izenačena,« pravi Peter Apat, a potem sta se ustavila pri točki otroci.

»Zdaj, če hočeva imeti otroke, je pač počasi pravi čas... Če bi jih vzgajala v Ljubljani, no, ne bom rekel, da se jih ne da vzgajati v Ljubljani, ampak je z mojega stališča pač bistveno lažje in boljše za otroke, da jih vzgajaš na kmetiji ... Ker imajo pač svoje igrišče zunaj, dvorišče, gozd, živali, starše in stare starše, kjer delamo skupaj, ne le da delamo, ampak živimo kmetijo ... In tudi odraščanje, razumevanje samega življenja je na kmetiji drugačno, kot pa recimo v mestu ...«

Zmečkala sta list in ga vrgla v koš. Odločitev je padla...

»In ja, rekla sva, želiva si otroke in sva samo zmečkala list papirja, ga vrgla v koš ... Kocka je padla, odločila sva se, da pač pustiva sanjske službe, se vrneva na podeželje, na kmetijo, postaneva kmeta, zamenjava bele srajce za Bata škornje ...«

Konec tedna, ko sta kot običajno iz Ljubljane prišla domov, sta to povedala, ko so bili zbrani pri družinski mizi. »Vsi so bili veseli in so se strinjali, dogovorili smo se, da si bova nekako v dveh letih uredila stanovanje zgoraj v hiši ...«

A v ponedeljek ga je poklical šef

»Peter, jaz čez tri mesece odhajam. Ali bi bil pripravljen prevzeti vodenje razvoja za serijske izpušne sisteme, me je vprašal šef. In jaz sem rekel ja,« z nasmehom pojasni Peter Apat, ki so se mu s tem izpolnile dolgoletne sanje. A ...

Vabljeni, da nadaljevanju zgodbe prisluhnete v prvi epizodi novega kmetijskega podkasta Rast. Z njim se je pogovarjala Darja Ovsenik.