Dr. Nadja Furlan Štante: Smo ujetniki negativnih spolnih stereotipov, ki jih je zelo težko premostiti.

Via positiva | 16.01.2025, 18:00 Nataša Ličen

Po judovsko krščanski doktrini sta ženska in moški skupaj zapustila raj in se morata vanj skupaj vrniti, ali pa si raj - simbolno rečeno, ustvariti tukaj in zdaj. Ravno religijski sistemi duhovnosti so v prvi vrsti poklicani, da se skušajo približati idealni družbi. Podajajo temeljne sisteme vrednot in to je vgravirano v kolektivno podzavest. Zelo je pomembno, da se v svetih tekstih izpostavljajo in poudarjajo odlomki, ki so potrjujoči in strmijo k enakovredni prepoznavnosti moških in žensk. Bistvo veselega oznanila je ravno ljubezen.

Pogovarjali smo se z dr. Nadjo Furlan Štante, teologinjo, religiologinjo, profesorico, ki deluje v Znanstveno raziskovalnem središču v Kopru. Raziskuje področja kot so religijski feminizem, eko-feminizem in krščansko feministično teologijo, tudi religijo ter ekologijo.

»Če nas stereotipi držijo v okvirih nezdravih odnosov, jih prenesemo na svoje otroke in snežna kepa se vali naprej. Družbeno religijski premiki so veliki, a še vedno je veliko zmede, zato je osveščanje o spolnih stereotipih in predsodkih pomembno. Čustva se pripisujejo ženskam, razum moškim. Služenje je pogosto zlorabljeno, skozi zgodovino je marsikaj interpretirano zelo patriarhalno. Jezik je ogledalo stanja duše, od malih neslanih šal naprej. Kar izgovorimo ali ne izgovorimo je polje spolnih stereotipov in odnosov, kjer se predsodki konstruirajo.«

»Lažje je razbiti atom kot predsodke, pravi rek. Človek mora iti včasih zelo daleč, da se začne spraševati o zdravju ali nezdravju svoje družbe. Ko sem bila študentka na Teološki fakulteti sem zaradi pisanja svoje diplome odšla v več zabmijskih misijonov. Tamkajšnja kultura je zelo raznolika, izredno pestra in bogata predvsem v odnosih. Ugotovila sem, da imajo razmerja, tudi porazdelitev del med spoloma, precej drugače okvirjena kot pri nas doma, torej v evropskem kulturnem kontekstu.«

Pozitivno me je ganila močna vloga ženske, ki jo ima znotraj tradicionalne zambijske kulture. Seveda je zelo raznolika, odvisno od plemen, ampak načeloma je zelo velik poudarek na ženski. Ona je tista, ki ne samo, da v polnem pomenu daje tempo družinskemu življenju, ampak tudi širše, skrbi za osnovno duhovno podstat družbe.

»Pred tem se o naših sistemih, ki delujejo doma, nisem spraševala. Radovednost v meni je vzklila in sem pogledala kako in kam umešča judovsko krščanska kultura žensko, kako jo razume. Evropocentrični stereotipi pa tudi naš način razumevanja ustroja stvarnosti in posledično odnosov mi je delalo veliko preglavic.«

Verjamem v človeka

Manjvrednosti ali večvrednosti tekom študija nisem opazila, vse do točke mojega preučevanja. Ko pogled usmerimo, postavimo v fokus, šele začnemo prepoznavati, koliko je tega. Z vsem spoštovanjem do izjemnih profesorjev, ki se jih imela, so ob predstavitvi mojega raziskovanja, vsi po vrsti izrekali pomisleke, v smislu, pa, saj tega ni, kaj želiš raziskovati. Odgovorila sem, ja, s pomočjo fenomena krščanske feministične teologije bi rada izsledila kako pride do spolnih stereotipov, ki jih samoumevno - ne samo nosimo naprej, ampak jih tudi poustvarimo vedno znova, če jih ne reflektiramo, če se jih ne zavedamo, če jih ne ozavestimo. Videla sem, da sem bila tudi sama izredno vestna podpornica spolnih stereotipov, dokler se ji nisem zavedala.«

Tovrstnega osveščanja, kritične refleksije je še danes premalo v študijskih kurikulumih. Drugod po svetu je to že od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej navzoče na vseh akademskih in teoloških fakultetah.

»Moški kot ženske smo močni ujetniki negativnih spolnih stereotipov. Težko jih je premostiti. To je tek na dolge proge. Na začetku kot študentka sem bila pripadnica stereotipnega razumevanja feminizma na sploh. Feminizem sem razumela negativno stereotipizirano, ker sem imela veliko predsodkov, ki so se skozi razvoj feminizma naložili na to besedo. Feminizem ni eden, več jih je in med seboj so si zelo kontradiktorni, različnih pogledov ter smeri, ampak vsem je pa temeljni cilj, in to je bila moja etična maksima, ko se mi je zdelo bistveno to preučevati, doslednja feminizacija pomeni v bistvu etizacijo sveta. Če povem drugače, ne moremo imeti zdravih odnosov, zdrave družbe in zdrave družine, če nimamo temeljnega pripoznanja - ne samo enakovrednosti, enakovredne prepoznanosti človeka ne glede na spol, raso, veroizpoved in tako naprej. To se mi zdi osnovna gonila.«

Narava in ženska sta skozi vidike ekofeminizma enako stereotipizirani. Narava s strani kulture, če gledamo simbolno, ženska s strani moškega.

»Če spolne stereotipe postavimo pod to dimenzijo, vemo, če želimo spoštljivo gledati sočloveka, sodelavca, partnerja, torej drugega na vseh področjih življenja, moramo to etično maksimo, ki jo je učil že Jezus: »Ljubi bližnjega bolj kot samega sebe«. In drugega ne ljubim kot sebe, če na drugega zrem kot na manjvrednega ali na tisto, kar on ali ona počne. To je osnovna maksima vsem, ki jo jaz želim videti in jo prepoznati znotraj sistemov, da imamo s seboj boljši odnos in posledično drug z drugim, ne glede na spol ali prav zaradi spolov, če želite. Veliko se zadnje čase posvečam vlogi žensk v kontekstu okoljske senzibilizacije svojih religijskih in družbenih središč, v katerih delujejo.«