Dostojanstveno slovo

Komentar tedna | 17.01.2025, 14:20 Polonca in Tomaž Sokol

Ob izteku lanskega leta, v tistih prazničnih dneh, ko si vzamemo čas za veselje, druženje in ustvarjanje načrtov, se je po dolgotrajni bolezni poslovila najina dobra prijateljica Ivanka.

Vedeli smo, da je rak napredoval preko meje ozdravljivosti. Veliko smo molili z njo in zanjo. Nekateri za čudež popolne ozdravitve, drugi, za srečno zadnjo uro s čimmanj trpljenja, tretji predvsem za njene najbližje.

Ko smo že mislili, da smo v zadnjih tednih ob njenem poslavljanju prejeli vse, kar umirajoči lahko da - od objemov, božanja, tudi poljubov, ljubečih besed in vse do odpuščanja, solz in nezemeljskega miru, ki ga je delila vsem okrog sebe, se je ob tankočutnosti njenega moža in hčerk pokazalo, da nam lahko zapusti še več od tega.

Pripravljena na odhod - le nekaj dni pred tem je prejela bolniško maziljenje, popolni odpustek in nekaj minut pred smrtjo celo delček hostije, je, po nekaj ur trajajoči komi, izdahnila z izmučenim obrazom.

Nikoli do tistega trenutka se nismo imeli priložnosti dotakniti mrtvega telesa. In morda smo nekje v sebi imeli celo predsodek pred dotikanjem trupla. A to ni bilo truplo. Bila je Ivanka, dragocena prijateljica. Zdaj so bili vsi občutki popolnoma drugačni. Oblekli smo jo v poročno obleko, saj je vendarle odhajala na nebeško gostijo, hčerke so njeno telo polepšale, ji spletle kito in jo nadišavile.

V času ko smo jo urejali, se je njen obraz popolnoma spremenil, izmučen izraz je zamenjal presunljiv blažen nasmešek.

Prvi dan smo bili ob njej najbližji in njeno telo pokropili ter ob njem molili kar ob zakonski postelji.

Blagoslovljena voda je v katoliški veri simbol očiščevanja. Spominja nas na krst in s tem na dejstvo, da smrt ni konec, temveč je prehod v večno življenje. S kropljenjem zaupamo umrlega Božjemu usmiljenju in nenazadnje s tem izražamo spoštovanje telesu, ki je bilo tempelj Svetega Duha.  

Zjutraj so pogrebci njeno telo prestavili v hišno vežo, kjer so se zbirali številni ljudje, katerih se je njena dobrota dotaknila. Ker je ležala doma, so imeli domači priložnost, da so ob njej molili, se v zavedanju slovesa razjokali, ali pa se preprosto umaknili v svoj mir.

Najmlajša, 10 letna hčerka, je svojo mamico večkrat objela, in se naslonila na njen obraz. Prizor, ki bi se morda komu, ki bi zanj zgolj slišal, zdel morbiden, je bil presunljiv in povsem na mestu. Vsak od nas je trenutek slovesa doživljal po svoje in prav nič nenavadnega ni bilo, da je kdo od nas Ivankin obraz, tako mimogrede pobožal. Ali ji je bilo dano tam, kjer je v tistem trenutku bila, čutiti to našo ljubezen in naklonjenost, ne vemo, morda smo to storili zaradi sebe.

Narava sama pokaže, kdaj je čas, da se umrlega telesa ne dotikamo več in se krsta zapre. Ivanka je bila odpeljana v cerkev, ki je, polna otrok, najstnikov in staršev odmevala ob pesmi, ki si jo je pokojna izbrala sama: Oče, združi nas! Ganljivo.

Ganljivo in povsem drugače kot večina pogrebov, ki sva se jih udeležila. Redke vasi imajo še v navadi, da se zvečer zberejo v hiši pokojnika in molijo za njegovo dušo. To je milosten čas, ko svojci vedo, da niso sami in ko privrejo na dan spomini. Še posebej dragoceni so tisti hudomušni, ki uspejo za kratek čas zamenjati žalost in se ob njih lahko nasmejijo tudi svojci. V naši vasi še ohranjamo ta blagodejni običaj.
 
Prepogosto smo priča žarnim pokopom, ko namesto, da bi z blagoslovljeno vodo pokropili pokojnika, s suho vejico ponazarjamo gibe kropljenja lične posode, v kateri so sežgani in strojno zmleti ostanki pokojnika.

Običajno je skodelica, kjer bi morala biti blagoslovljena voda prazna, drugič je v njej blagoslovljena sol. Vse več mrliških vežic je narejenih tako, da so ostanki pokojnika za steklom, kar onemogoča, da bi lahko, četudi bi šlo za pokop v krsti, telo pokropili z blagoslovljeno vodo. Najbrž smisel takega “navideznega” kropljenja za pokojnika ostaja enak, nikakor pa to ni enako temu, kar doživljamo tisti, ki se poslavljamo. Še v mrliški vežici smo telo umaknili stran od živečih, pa čeprav s prozorno bariero.

Redko na pogrebih še vidimo otroke, še manj njihove sošolce, čemur smo bili priča pri Ivankinem pogrebu. Seveda se pogreb še ne 50 letne mamice razlikuje od pogreba ostarele mame, pa vendar. Tudi stare mame imajo vnuke in pravnuke.

Zakaj smo iz pogreba ustvarili tak tabu in se v družbi delamo, da smrt ne obstaja, ko pa vendarle vemo, da je edino, kar zagotovo pride. Še posebej kristjani bi morali o smrti govoriti s posebnim zanosom. Ne gre le za žalost ob slovesu, temveč tudi za veselje ob rojstvu za nebesa. In z vsakim slovesom dobimo tudi priložnost za pogovore o temeljih naše vere, v družini, med prijatelji ali celo za lastno premišljevanje.

Eden od otrok, ki je bil prisoten na Ivankinem pogrebu, je zvečer mami dejal: “Zakaj nimajo vsi takega pogreba kot Ivanka?! To ni pravično!”

Res ni.

In ko smo postavljeni v situacijo, da se srečamo z odhajanjem naše bližnje osebe, bodimo, četudi za ceno kakšnega slabovoljnega sorodnika, tisti ki poskrbimo za njeno dostojanstveno slovo.

Ivanka je opravljala delo medicinske sestre, kjer je delala s pljučnimi bolniki, pogosto tistimi, ki so se zaradi pljučnega raka poslavljali s tega sveta.

Ne le, ko se je s trpljenjem in umiranjem srečevala vsakodnevno - tudi, ko je sama dobila podobno težko diagnozo, se je še vedno zavzemala za svetost življenja, od spočetja do naravne smrti. Njena vizija za naš narod je bila boljša paliativna oskrba in ljubeča skrb za umirajoče - popolno nasprotje tega, za kar se zavzemajo tisti, ki naj bi jim bilo mar za nas Slovence.

Morda je bil njen glas na zemlji prešibak, da bi ga slišali, a njena dejanja in odhod v večnost bodo odmevala daleč v prihodnost. Njena moč danes ni več omejena na prostor in čas. Prepričana sva, da se je Ivankino delo po odhodu z zemeljskega življenja, šele dobro začelo, tako kot je to zase napovedala mala Terezika.

Nikakor ne moremo z gotovostjo trditi, ali Ivanka že uživa v družbi svojih dveh otrok, ki nista dočakala rojstva na zemlji in je že pridružena tistim, ki našega Boga lahko zrejo iz obličja v obličje.

Verjameva pa, da bo posredovala za nas in, da se ji že lahko priporočamo.