Spomladansko brstenje, brst, novi začetek | (foto: Mabel Amber / Pixabay)
Konec začetkov
Komentar tedna Roman Vučajnk
Na začetku novega koledarskega leta sem ob neprijetnem kolažu novic o žrtvah novoletnih umorov, ubojev, nesreč s pirotehniko ter bizarnih utrinkih o sprehodih psov čez nekdanjo schengensko mejo, porokah estradnikov in nostradamskih napovedih prebral tudi komentarje, v katerih je moč zaznati željo po boljšem življenju, po spremembah na prijetnejše, po več zanesljivosti v mirnem.
Zdi se mi, da je moč začutiti iskrenost v želji, da se dajmo spraviti skupaj in narediti kaj iz tega življenja. Vsak pri sebi in obenem v skupnosti. Tudi če ta iskrenost ne traja dolgo in je le utrinek na nebu, ki ga prekrijejo oblaki težke resničnosti. Morda je zato tržišče novoletnih odločitev, zaobljub in novih začetkov vsako leto sproti zelo živahen bazar, kjer se pretočijo precejšnje količine monetiziranega hrepenenja, obžalovanja in ambicij.
Ter upanja. Upanja, da bo naslednja lopata v nerodovitnem ruševju trčila na zlato žilo. Da bo ta novi začetek res peljal nekam na boljše. Da bo nova aplikacija naredila to, česar ducati prejšnjih niso, ali pa da bodo novi obrazi izboljšali odnose. Zakaj pa ne? Čemu vztrajati v obstoječem, ki ne daje zavetja zadovoljstvu in kakovostnemu življenju.
Pa vendar – je odgovor v iskanju začetkov? Je treba vztrajati pri vedno novem in drugačnem, različnem od sedanjega, ker naj bi že zaradi te razlike imeli večjo gotovost, da pridemo k boljšemu življenju?
Smo prepričani, da se nismo nekje ujeli v past in si iz dobrih namenov, iskrenega upanja in resnične potrebe po kakovostnem življenju z zadovoljstvom in srečo namislili nekakšen sveti gral, ki ga kot mitološki vitezi okrogle mize iščemo v vse bolj sivi mrzli krajini, kjer skupnosti zalivajo vse večje pomanjkanje, negotovost, nasilje in nemoč? Kjer je vsaka iluzija dobrodošla, da le za trenutek odvrne od resničnosti in kjer je vrlina preveč naporna v primerjavi s hitropoteznim argumentom nasilne moči. Kjer smo za prebrodenje močvirja nemoči pripravljeni plačevati visoko ceno za nekaj navideznega odmika in sprejeti neresničnost, na kateri nekdo služi.
Kaj pa če namesto izjemnega in fantastičnega čudežnega zdravila za vse nas ne bomo našli v mitološkem svetem gralu novih začetkov, ampak v resničnem kelihu izboljšanja tega, kar imamo tukaj in sedaj? Morda pa je treba končati z vedno novimi začetki in začeti s popravljanjem sebe in odnosov z bližnjimi, kjer damo možnost miru, da se naseli in poskrbi za poganjke medsebojne skrbi. Morda je treba nehati s pritrjevanjem vedno novim zamislim, ki naj bi nekoč nekje nekaj obrodile, in se kdaj posvetiti zavrnitvi tistega, kar ni dobro za nas tukaj in sedaj. Sprejeti odgovornost in s tem lastno integriteto in s tem lastno pomembnost.
Pomembni ljudje so znani tudi zato, ker so ključne momente znali povzeti na način, ki presega kulturne omejitve ene generacije. Nihče od nas ni Winston Churchill in naša življenja niso El Alamein. Lahko pa vsak od nas razume, kar je izjavil po prekretnici dogajanja na južni obali Sredozemlja, ki je v ključnem obdobju iz statusa eksotične turistične destinacije postala ekzistencialni vpliv za Evropo: "To ni konec. To ni niti začetek konca. Vendar je morda konec začetka."
Lahko nehamo z začetki in začnemo z boljšimi nadaljevanji.
