Nadškof Zore kardinalu Bokaliču: Bogu in papežu smo zelo hvaležni za vaše imenovanje

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta

Spoštovani gospod kardinal Vinko Bokalič Iglič, spoštovani gospod kardinal Franc Rode, spoštovani gospod nadškof Anton Stres, gospod škof Anton Jamnik, spoštovani gospod vizitator slovenskih lazaristov g. Robert Petkovšek in vsi bratje lazaristi, dragi duhovniki in bogoslovci, sestre redovnice, dragi sorodniki in prijatelji, dragi bratje in sestre. Lepo vas pozdravljam v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kjer smo se zbrali, da v svoji sredi sprejmemo in pozdravimo našega novega kardinala Vinka Bokaliča, pa tudi da se spomnimo stoletnice škofovskega posvečenja lazarista in častitljivega Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca.

Spoštovani gospod kardinal Vinko Bokalič, ko sem 6. oktobra letos slišal novico, da je papež Frančišek med novimi kardinali razglasil tudi vaše ime, sem bil navdušen in hvaležen. Prevzelo me je, da je sin slovenske matere in očeta, ki sta leta 1949 kot begunca prišla v Argentino, poklican v služenje Bogu in Cerkvi na tako odličen in odgovoren način. Še bolj sem bil prevzet, ko ste v pogovoru za Družino rekli: »Imam slovensko kri, to so naše korenine. Smo v Argentini, ampak se čutim Slovenca.«

To slovensko čutenje je več kot zgolj nostalgija po starem kraju, kakor domovino imenujejo ponekod v Ameriki. Niso zgolj spomini na starše in stare starše in na njihova pripovedovanja, kako je bilo in kako so živeli, preden jih je življenje odneslo čez oceane; preden so začeli na novo graditi sebe in svoje družine tam, kjer so jih sprejeli, in predeno so začeli graditi tudi svojo novo domovino.

Ne, to slovensko čutenje je več kot spomin. To slovensko čutenje je slovenska beseda, ki ste jo govorili v krogu domače družine. Kakšen zgled očeta je vaš oče Vinko, ki se je pravzaprav skupaj z vami, z otroki, učil španščine, saj ob prihodu v Argentino ni poznal jezika te države, vi pa ste se tega jezika skupaj s sestro in brati učili od malih nog, z otroki na ulici, a doma, doma ste vedno govorili slovensko: »Kaj ne znate govoriti drugega jezika?« je rekel ata, ko ste doma začeli po špansko.

Kar se Janezek nauči, to Janez zna, modro ugotavlja naš pregovor. Komur je spoštljiv odnos do jezika, ljubeč odnos do bratov in sester, solidaren odnos do vseh ljudi, globoko zakoreninjen odnos do Boga, s tem pa do molitve, zakramentov in vseh drugih izrazov osebne vere prirojen od malih nog, kdor ga pije in je iz naukov in zgledov svojih staršev, v takem človeku vse to zraste v eno samo pokončno osebnost in živi v njem, ne glede na to, kam ga pokličejo dolžnost ali v kaj ga povzdignejo imenovanja.

Bogu in papežu smo zelo hvaležni za vaše imenovanje in priznati moram, da smo ob tem tudi mi ponosni – ob vašem imenovanju, gospod kardinal, je vesela in ponosna tudi Cerkev v Sloveniji. Je pa zanimivo, da kardinalski poklici slovenskih duhovnikov dozorijo na tujem. Prvi kardinal naših korenin, Jakob Missia, ki je bil ljubljanski škof v času velikega potresa, je bil prestavljen za nadškofa v Gorico in tam takoj imenovan za kardinala. Za njim je bil Alojzij Ambrožič, ki je skupaj z družino leta 1948 prišel v Kanado. Bil je imenovan za pomožnega škofa v Torontu, potem pa je postal nadškof in kardinal v tem mestu. Tretji je bil spet ljubljanski nadškof Franc Rode, ki je z družino po drugi svetovni vojni tudi prišel v Argentino kot begunec. Leta 1997 je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, potem pa ga je papež sv. Janez Pavel II. imenoval za Prefekta kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja in kot prefekt je bil 2006 imenovan za kardinala. Človek bi pomislil, da so slovenski duhovniki dobra podlaga, ki jo je treba presaditi v drugo zemljo, pa dozorijo tudi za najvišje službe.

A kot rečeno, smo se danes zbrali v tej cerkvi Srca Jezusovega, saj je v njej častitljivi Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec doživel eno od pomembnejših postaj v svojem življenju: v tej cerkvi je bil 30. novembra 1924 posvečen v skopsko-prizrenskega škofa. Takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič se v svojem Dnevniku tega takole spominja: »Danes, in Dominica prima Adventus [na prvo adventno nedeljo] je bil v cerkvi presvetega Srca Jezusovega v škofa posvečen Janez Gnidovec iz misijonske družbe. Posvetil ga je nuncij, asistirala sva jaz in lavantinski škof dr. Karlin. Vsi obredi so se kaj lepo vršili. Splošno mnenje je, da izvolitev Gnidovca za škofa skopskega je prav srečna. Ima res misijonskega duha, ne pije nobene opojne pijače, ne kave, ne vode, ampak edino le mleko, jé malo. Veliko moli in v vsem zaupa na Božjo pomoč« (Jeglič, Dnevnik, 911).

Kot bi v Jegličevih besedah pred nas stopil današnji oznanjevalec iz evangelija, Janez Krstnik. Janez, oblečen v kameljo dlako, z usnjem prepasan, jé pa kobilice in divji med, kakor pravi Marko. Vendar je njegova pojava in njegova beseda močna, mogočna. Nagovarja, prebuja, vabi. Ljudje ob njem zahrepenijo, da bi bili drugačni, zahrepenijo po spreobrnjenju in po odrešenju.

In takšen, spokorniški Janez Gnidovec je ljudem prinašal Boga. Prevzel jih je s svojim življenjskim zgledom in jih nagovarjal s svojim oznanjevanjem. Sveta Mati Terezija, po rodu iz njegove škofije, je o njem povedala tole: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: ‘V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju’. Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.«

V tistih revnih krajih, med revnimi ljudmi, ki so jih po vrhu med seboj razdirali še različni nacionalni interesi, je živel svoje škofovsko vodilo, vzeto iz Prvega pisma Korinčanom: »Vsem sem postal vse.« Od 29. septembra 2010 škof Gnidovec čaka vstajenja pred stranskim oltarjem v tej cerkvi.

In tudi vi, gospod kardinal Vinko Bokalič, se najbolje počutite med Božjim ljudstvom. Tam je vaše naravno okolje, tja vas je Bog poklical za pastirja in tam se počutite kot doma. O tem govori tudi vaše škofovsko vodilo, vzeto iz preroka Izaija: »Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim.«

Zase namreč pravite, da radi delate kot misijonar in kot duhovnik. Vse dogajanje okoli imenovanja in premišljevanje o nadaljnjem služenju na Božji njivi vas spodbuja, kot ste sami rekli, »da bi z veseljem oznanjali evangelij vsem, posebno tistim, ki so zelo revni, bolni, da bomo prišli do njih, kar je naše poslanstvo. Sv. Vincencij Pavelski se je posebej posvečal njim, to je naša karizma, to ostaja v mojem srcu in to želim živeti še naprej kot kardinal.« Hvala vam za ta zgled preprostosti in evangeljske zavzetosti in Vincencijeve duhovnosti.

Naj za konec tega razmišljanja spregovori še Janez Krstnik. Kaj nam sporoča? Njegovi odgovori skupinam, ki so prišle vprašat za nasvet, kaj naj storijo, da bodo deležni odrešenja, nagovarjajo tudi vse nas. Z eno besedo bi lahko rekli, da jim je rekel, naj ne bodo zagledani vase, naj nimajo v svojem središču samo sebe in naj ne hodijo po drugih ljudeh, da bi dosegli svoje cilje. Povedal jim je, naj bodo pri delu pošteni in pravični in naj z drugimi delijo, kar imajo.

Ta naročila veljajo tudi za nas. Po eni strani nič izrednega, po drugi strani pa vemo, da včasih ravno majhne stvari v življenju najtežje spremenimo. Zato se danes povežimo v molitvi drug za drugega, da bi mogel vsak izmed nas dolžnosti in naloge svojega življenja izpolnjevati v skladu z Božjo voljo. Naj nas v tej prošnji podpira tudi častitljivi Božji služabnik Janez Gnidovec, mi pa prosimo za njegovo razglasitev za blaženega.

Dragi bratje in sestre, veselite se v Gospodu zmeraj, vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem, kajti Gospod je blizu. Amen.