Ne presliši Boga, ki trka na vrata!

Komentar tedna | 20.12.2024, 15:23 Peter Lah

Večerni klepet je nas je preko Indije odnesel v Slovenijo, Nemčijo in končno Švico. Henry je omenil, da je študiral skupaj s Saju Georgem, mojstrom klasičnega indijskega plesa, ki je v Evropi vzbudil precej zanimanja. Slovencev ni ravno navdušil, sem pripomnil. Pogled na napol nagega duhovnika, z ličili na obrazu in odetega v živopisana oblačila, je nekatere gledalce namesto v teološke višine popeljal v brezna nespodobnosti.

To je bilo pred desetletji, danes se ga v Sloveniji nihče več ne spomni. Drugače je med kristjani v nemškem prostoru, kjer ima Saju zmeren uspeh. V vsakem primeru večjega kot v domači Indiji, kjer sicer velja za mojstra te zahtevne discipline, vendar še zdaleč ni edini.

Kako to, da smo Zahodnjaki tako zlahka očarani nad Vzhodom? Ne samo Saju George, na Zahodu so našli uspeh številni guruji, učitelji meditacje, literatura in umetnostne oblike, značilni za Vzhod. Tudi v Sloveniji smo šli skozi obdobje navdušenja nad ikonami in vzhodno krščansko duhovnostjo, jogo in vsega, kar diši po Vzhodu.

Brez dvoma igra svojo vlogo privlačnost vsega, kar je nenavadno, tuje. Slovenci smo taki, da je več vredno tisto, kar pride od zunaj. Nihče ni prerok v lastnem kraju, je že Jezus ugotovil. Menim, da poleg omenjenega igra pomembno vlogo naša kultura, ki sta jo v zadnjih stoletjih zaznamovala razsvetljenstvo in industrializacija.

Usmerjeni smo v to, kar se vidi, v delo in trošenje. Bog in vera sta stvar človekovega zasebnega življenja, ker sta iracionalna in zastarela. V "normalno" življenje, v človekov vsakdan pa ne sodita. Posledica je, da smo sredi pragozda nenehnih opravil, nenehnega trošenja in skrbi. Ne dvignemo več pogleda navzgor, ne vidimo več zvezd. Umetne luči naših mest in domov, površinske skrbi in užitki so nas zaprle v mali svet gmotnih užitkov in skrbi.

Vendar se človekove žeje po presežnem ne da zadušiti, tako ali drugače bo prišla na dan. Ker smo se pustili prepričati, da domača roba ni dosti vredna, gremo iskat na daljni Vzhod. Oddaljene in tuje kulture v naših dušah vzbudijo spomin na izgubljeni raj; vzhodne ideje in vaje se nam ponujajo kot rešilna pot iz našega izgorelega, zoglenelega vsakdana.

Tu pa naletimo na problem. Vzhodne nekrščanske kulture in religije ne morejo do konca utešiti našo žejo po presežnem. Človek hrepeni po osebnem odnosu z drugim, z malo in z veliko začetnico. Vzhodne duhovnosti in vaje, podobno kot ideologije, ne pokažejo poti iz tosvetnega pragozda. V najboljšem primeru nam pomagajo, da se v njem bolje znajdemo. Ne poznajo tiste presežnosti, ki je značilna za krščansko vero. Pri njih Bog ni oseba, ni ljubeči oče in mati.

Ko se zahodna materialistična in potrošniška kultura sreča z vzhodno filozofijo, se rodi duhovnost, ki prej spominja na vaje za samopomoč in samoizpolnitev, kot na živ odnos z osebnim Bogom, ki je vir vsega in mi daje življenje in luč.

Božič je najlepši izraz presežne vere, z nogami na tleh in s pogledom v neskončnost. Emanuel, Bog z nami. Trenutek, v katerem se harmonično združita svet in nebesa, zemlja in zvezde. Uboga votlinica, ki je naš dom, v katerem nas obišče nebeški gost, naš brat Jezus Kristus.

Ni več potrebno, da srečo in izpolnitev iščem na skrajnem koncu sveta. Sreča je tu, če se le znam odmakniti od vsakdanjih skrbi in užitkov in se posvetiti nebeškemu gostu. Če si znam vzeti čas za bližnjega. Komur joga in podobne vaje pri tem pomagajo, hvala Bogu! Samo previdno, da me ne bodo samo še bolj zaprle ta mali svet, v iskanje ugodja v lastnih mislih in občutjih, pri tem pa preslišim Boga, ki trka na vrata. Samo Bog lahko napolni moje srce s tem, ko me potegne iz moje male izbice v široki svet. V Božji svet, kajti Bog je tu in ne nekje nad oblaki ali v prazni tišini človekove notranjosti.

Vesel Božič ti voščim. Ne polnega daril in čutnih dražljajev (čeprav tudi teh), ampak sproščenega miru in veselja v družbi bližnjih, po katerih se nam razodeva Bog.