Zaton Evrope?

Komentarji | 10.12.2024, 13:17 Robert Hlede

"Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo!", je po ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo dejal Robert Schuman, francoski politik in eden od očetov Evropske skupnosti ali Evropske unije, kot jo poznamo danes. Dogajanja na evropski celini kažejo, da je imel omenjeni politik še kako prav, da je preroško napovedal to, kar se v Evropi tačas dogaja, oziroma da se Evropa zaradi oddaljevanja od krščanskih korenin približuje svojemu zatonu. Oddaljevanje od krščanskih korenin pomeni namreč oddaljevanje od krščanskih vrednot, oddaljevanje od krščanskih vrednot pa je stanje, ki smo mu v Evropi priča. Na oddaljitev Evrope od krščanskih korenin je vplivala vrsta dejavnikov, a nekatere med njimi kaže posebej izpostaviti, je v svojem razmišljanju zapisal Robert Hlede iz Aktivnega državljanstva. Njegov zapis objavljamo v celoti.

Noč evropske kulture

V knjigi Noč evropske kulture (Notte della cultura europea, 2007) se je italijanski filozof Giuseppe Maria Zanghí vprašal, "zakaj se ta svet, potem ko je ustvaril nesporno veliko kulturo, ki se je izrekala za krščansko in je na svoj način to tudi bila, danes spet ves in na široko pogreza v temačnost in tesnobnost?" Če hočemo doumeti bistvo tega vprašanja, moramo zavzeti drugačen pogled na dogajanja v Evropi. Le tako lahko pridemo do zavedanja krize, v kateri se nahajamo. Problematiko zavedanja krize osvetljujejo besede Janeza Pavla II., ki je na 5. simpoziju evropskih škofov dejal: "Krize evropskega človeka so krize kristjana. Kriza evropske kulture je kriza krščanske kulture."

Bistvo krize krščanske kulture se kaže predvsem v odsotnosti ohranjanja ter uveljavljanja krščanskih vrednot. Mlačnost in otopelost kristjanov do krščanskih vrednot nista problematični samo iz verskega, pač pa tudi iz političnega gledišča. Precejšnji del krivde, da je sedanja Evropa zašla v vsesplošno krizo nosijo torej tudi kristjani, a ne vsi, temveč tisti, ki so obrnili hrbet krščanskim vrednotam in podlegli novodobnim ideologijam v vseh oblikah in izrazih. Mlahavo in nenačelno držo kristjanov s pridom izkoriščajo zlasti leve politične stranke, ki so, od kar obstajajo, nosilke zavajajočih in problematičnih idej.

Njihov vpliv se odraža tudi v Lizbonski pogodbi iz leta 2007/2009 oziroma v preambuli te pogodbe, v kateri se je Evropska unija (v nadaljevanju: EZ) na deklarativni ravni odrekla krščanskim koreninam ali izrecnemu imenovanju teh korenin in ta pojem nadomestila z izrazi, ki so ponaredek krščanskih vrednot. V preambuli Lizbonske pogodbe namreč piše: "Ob zajemanju navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države". Kaj je zapis teh pojmov prinesel skozi čas, lahko vidimo v sedanjosti: priča smo diktaturi človekovih pravic, svobodi brez vsakršne odgovornosti in omejitev, krizi delovanja demokratičnih ustanov, zlorabam pojma enakosti ljudi in uveljavljanju pravne države oziroma vladavine prava z dvojnimi merili.

Prebujenske norosti

Med drugimi razlogi, ki so vplivali na odmik od krščanskih vrednot v Evropi, je treba omeniti predvsem obstoj prebujenske ideologije, ki se je – tako kot v ZDA in Kanadi – razširila in zajedla v vse pore evropskih družb. Ta ideologija se ni pojavila naenkrat, ampak se je razvijala postopoma oziroma skozi dolgoletni proces, ki se je odvijal v medijih, kulturnih, izobraževalnih in v drugih javnih ustanovah. Njena značilnost je zavračanje znanstvenih dokazov in resničnosti ter pojav različnih populističnih gibanj, ki se po eni strani sprenevedajo pred očitnimi dejstvi, po drugi strani pa ta dejstva zamegljujejo.

Značilnost prebujenske ideologije tudi je, da pod krinko tako imenovane politične korektnosti spreobrača dejstva, da je resnica prav nasprotna od tistega, kar njeni podaniki trdijo, kot tudi to, da "dobro razglašajo za nekaj slabega in slabo kot nekaj dobrega". Ko denimo ljubezen do domovine razglašajo za nacionalizem, ali pa spremembo spola za temeljno človekovo pravico. Prebujenski moto je spreminjati ali spremeniti nenormalno v normalno: bolj kot je nek pojav sporen in čudaški, bolj to prebujenska ideologija prikazuje kot nekaj normalnega.

Pokazatelj tega je produciranje prebujenskih teorij, ki so v nasprotju z zdravo pametjo. Mnogi Evropejci se nevarnosti prebujenske ideologije ne zavedajo ali pa zgrešeno mislijo, da gre le za "trenutni" pojav. A temu še zdaleč ni tako, kajti če bi bilo to res, se današnja Evropa ne bi soočala z vedno novimi prebujenskimi norostmi in z nestrpnostjo do vseh, ki te norosti ne podpirajo. Ta nestrpnost se ne kaže le v politiki, ampak tudi na drugih področjih. Prebujenski aktivisti so obsedeni tudi s pojmom skrajna desnica, saj je zanje vse, kar ne pripada levemu polu skrajna desnica in motiv za neprestano strašenje ljudi pred njo. Ne gre za to, da skrajna desnica v Evropi ne bi obstajala – ta seveda obstaja –, gre pa za to, da prebujenski aktivisti pojem desnice in vse, kar je z njo povezano, zlorabljajo za svoje bolestne cilje in namene.

Tarča prebujenske nestrpnosti in posmeha so vse bolj tudi pripadniki različnih veroizpovedi: ne le kristjani, ampak v zadnjem času tudi Judi in pripadniki drugih verstev. Zgovoren primer verske nestrpnosti je bila tudi letošnja slovesnost ob odprtju Olimpijade v Parizu, ko so avtorji otvoritvene slovesnosti omenjeno večerjo osmešili oziroma upodobili z osebami nebinarnega spola.

Čeprav ima prebujenska ideologija veliko obrazov, pa so najbolj vidni obrazi te ideologije radikalni feminizem, LGBT in transspolni aktivizem (vključno s promoviranjem teorije spola v vseh oblikah), multikulturizem v obliki nezakonith migracij in radikalni podnebni aktivizem.

Radikalni feminizem

Osnovna značilnost radikalnega feminizma je, da zavrača razlike med spoloma oziroma da si prizadeva za enakost spolov. Gre seveda za umetni konstrukt pojma enakosti spolov in za absurd, saj spola nikoli nista bila, nista in ne bosta enaka, temveč sta lahko samo enakovredna in enakopravna. Radikalni feminizem je problematičen tudi zato, ker je uperjen proti moškim in vlogi, ki jo ti imajo ali naj bi jo imeli v družbi. Namesto sodelovanja med spoloma, se vse bolj uveljavlja feministični ekskluzivizem.

Ko je govor o radikalnem feminizmu v Evropi, se kaže vprašati, v čem so evropske ženske prikrajšane, da bi se obstoj radikalnega feminizma lahko upravičil. Če so namreč bile v preteklosti zahteve evropskih žensk (po enakopravnosti z moškimi) upravičene, so v sedanjosti zahteve radikalnih ali prebujenskih feministk naravnost absurdne. To dokazujejo številna dejstva: evropske ženske uživajo enake človekove in druge pravice kot moški, tako kot moški lahko sodelujejo v politiki, so tako kot moški na vodstvenih položajih, na določenih področjih – denimo v šolstvu in na socialnem področju – so zastopane celo bolj kot moški, itd. Gre skratka za ugotovitev, da Evropejke ne živijo nič slabše kot evropejski moški. Edini segment, na katerem evropske ženske niso povsem izenačene z moškimi, so razlike v plačah, a te niso tako velike, da bi odločujoče vplivale na položaj žensk v družbi. Res je sicer, da bi bila lahko zastopanost žensk na političnih in drugih javnih funkcijah tudi večja, vprašanje pa je, če bi družba z večjo zastopanostjo žensk na teh funkcijah postala bistveno drugačna oziroma boljša. Morda bi bila boljša na nekaterih področjih, prav gotovo pa ne na vseh področjih.

Obstajajo pa tudi študije, ki so pokazale, da bi bila odprava patriarhalnih struktur in uvedba prevladujoče vloge materiarhalnih struktur za družbo lahko tudi usodna. O usodnosti prevladujoče vloge žensk v družbi je pisal tudi profesor Joseph Daniel Unwin. V svoji knjigi Sex and culture je namreč preučil 85 plemen in druge človeške skupnosti skozi 5.000 let zgodovine in ugotovil, da so vse te skupnosti brez izjeme propadle najpozneje v času šestih generacij.

Tudi ko je govor o spolnem in drugem nasilju nad ženskami, slika ni enoznačna. Čeprav je spolno nasilje nad ženskami zavržen pojav in velik problem, pa ni nič manjši problem spolno nasilje nad moškimi, ki prav tako obstaja, a ga nihče ne omenja. Statistično gledano prevladuje sicer spolno nasilje nad ženskami, a tudi odstotek spolnega nasilja nad moškimi ni zanemarljiv.

LGBT in transspolni aktivizem

Če gre pri radikalnem feminizmu za uveljavitev umetnega konstrukta o enakosti spolov, gre pri LGBT in transspolnem aktivizmu za uveljavitev teze, da sta spola konstrukt, ki si ga je izmislila raznospolna večina. Idejna podstat LGBT in transspolnega aktivizma izhaja iz teorije spola, ki temelji na predpostavki, da biološki spol ne obstaja (da spol ni naravna danost) oziroma da si spol vsakdo izbere sam. Ne le, da ta trditev nima znanstvene podlage, ampak je tudi v nasprotju z razumom in vsakršno logiko. Vsekakor pa drži, da so LGBT in transspolni aktivisti tisti, ki ustvarjajo
družbene konstrukte s tem, ko zanikajo naravne danosti in zlorabljajo spolne manjšine za doseganje političnih in drugih ciljev.

Ni problem v tem, da istospolne in transspolne osebe obstajajo (da so med nami), problem pa je, da je njihov obstoj prerasel v ideologijo, da LGBT in transspolni aktivisti zahtevajo, da se mora večina prilagoditi njihovim željam in potrebam oziroma da zase zahtevajo posebne pravice. Tudi takšne, ki jih ni možno z ničemer utemeljiti. Ena takšnih je denimo domnevna pravica istospolno usmerjenih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo ali pa domnevna pravica istospolnih parov do posvojitev otrok. Odprta in vključujoča družba pomeni marsikaj, prav gotovo pa ne pomeni, da neka spolna (ali katera koli druga) manjšina izsiljuje večinsko prebivalstvo oziroma zahteva zase pravice, ki ji ne pripadajo.

Problematičnost teorije spola ali ideologije spola se kaže tudi v tem, da jo njeni pripadniki skušajo vsiliti in tudi širijo navzven, v vse družbene strukture in ustanove. Njen vpliv je dosegel tudi ustanove EZ, ki tej ideologiji ne le nasedajo, ampak jo s svojimi politikami in ukrepi tudi podpirajo. Širitev te ideologije je problematična zlasti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (v vrtcih in šolah), v katerih se otrokom in mladostnikom spreminjanje spolne usmerjenosti oziroma spola prikazuje kot normalna izbira. V Kanadi denimo (v državi, kjer se je ideologija spola najbolj razširila), je "vzgoja za spreminjanje spola" in njeno izvajanje v praksi s strani zaslepljenih pedagogov in zdravnikov že prinesla posledice, da tamkajšnji mladostniki po spremembi spola potrebujejo zdravila, hormonske operacije, terapije in psihosocialno pomoč.

Posledica LGBT in transspolnega aktivizma je, da je, ne le v Kanadi in v ZDA, temveč tudi v Evropi navzoča vse večja identitetna zmeda ljudi, vedno več je psihičnih in drugih stisk ljudi. Žrtev zmedenosti in stisk so predvsem mladi, ki ne vedo več, kaj bi sami s seboj, kako se orientirati v svetu, v katerem ni več tradicionalnih vrednot. V ozadju ideologije spola se skratka skriva marsikaj, a kot vedno, tudi denar. Ljudje brez identitete in brez zavedanja o tem, 'kdo so in kaj želijo', so namreč idealni potrošniki v rokah elit in korporacij, ki obračajo gore denarja na račun ljudi, ki slepo verjamejo vsemu, kar se jim ponuja.

Multikulturizem in nezakonite migracije

Migracije so pojav, ki se je v zgodovini človeštva vedno dogajal, a ne na način, kot se to že nekaj let dogaja v Evropi, da migracije prihajajo v Evropo nenadzorovano in nezakonito. Če pustim ob strani dejstvo, da Evropa ni dolžna in tudi ne more sprejeti "vse revščine sveta", je treba v zvezi z nezakonitimi migracijami poudariti predvsem to, da migranti ne prihajajo samo iz vojnih žarišč po svetu, ampak večinoma iz držav, v katerih ne vladajo vojne razmere. Vse to še dodatno potrjuje, da razlog migracij niso samo vojne razmere in revščina, temveč da se za tem skriva še nekaj drugega.

Da se za tem skriva 'načrt nekoga ali nekaterih' za destabilizacijo Evrope (dejstva kažejo, da se za tem načrtom skriva prostozidarska klika v povezavi s prebujenskimiaktivisti po svetu), nakazuje denimo dejstvo, da nezakonite migracije prihajajo predvsem v Nemčijo, ki je 'srce in motor' celotne Evrope, in v veliko manjši meri v druge evropske države. Nezakonite migracije iz pretežno muslimanskega sveta pa niso samo del načrta nekoga, ampak so tudi varnostni in socialno-ekonomski problem: varnostni problem zato, ker z omenjenimi migracijami prihajajo v Evropo tudi posamezniki ali skupine s terorističnimi nameni, socialno-ekonomski problem pa zato, ker se večina nezakonitih migrantov noče integrirati v evropsko družbo.

Namesto doslednega izvajanja šengenskih pravil, se Evropi dogaja "migrantski turizem"; namesto uvedbe migrantskih kvot in regulacije tuje delovne sile, se Evropi dogaja poplava migrantskih brezdelnežev na račun evropskih davkoplačevalcev; namesto ograniziranega in varnega vračanja migrantov v matične oziroma neevropske države, postaja Evropa vse bolj "getoizirana skupnost"; namesto uravnotežene in realno izvedljive integracije tujih kultur v evropsko kulturo, Evropa ogroža lastno kulturo in svoj obstoj. Izjemno nenavadno je, da teh dejstev številni
evropski politiki oziroma politični odločevalci ne vidijo.

V večini evropskih držav se govori o nujnosti integracije migrantov, a se ob tem pozablja, da mnoge med njimi ne znajo ali ne zmorejo zagotoviti niti integracije že obstoječih narodnih in drugih manjšin na svojem ozemlju, kaj šele, da bi bile uspešne pri integraciji množice ljudi, ki prihajajo iz povsem drugega kulturnega okolja. Pri nasprotovanju prihodu neevropskih migracij ne gre za strah pred tujci z drugačno kulturo, temveč za ugotovitev, da mešanje kultur še nikoli v zgodovini ni prineslo dobrih rezultatov. Obstoj različnih kultur ne pomeni namreč anarhičnost in sinkretizem kultur, pač pa pomeni sodelovanje narodov in kultur ob spoštovanju različnosti.

Radikalni podnebni aktivizem

Nobenega dvoma ni, da se svet in Evropa soočata z vse bolj očitnimi podnebnimi spremembami. Za podnebne spremembe obstajajo različne razlage, zdi pa se, da so najbližje resnici tiste, ki te spremembe povezujejo z dogajanji na površini Sonca in s cikličnimi menjavanji podnebja, ki se dogaja skozi tisočletja in brez vpliva človeka.

Slednje dokazujejo denimo podatki iz raziskav, ki so jih opravili znanstveniki in so jih pridobili iz sedimentov na dnu oceanov in iz ledu na Antarktiki. Isti znanstveniki še navajajo, da so količine ogljikovega dioksida (v nadaljevanju: CO2), ki jih ustvarja človeštvo zanemarljive, saj večino CO2 ustvari narava sama prek gnitja biomase v oceanih in na kopnem. CO2 namreč rastline nujno potrebujejo za fotosintezo, ki je temelj življenja na Zemlji. Kar pa človeštvo lahko naredi in bi moralo čim prej narediti, je, da zmanjša oziroma odpravi škodljive dejavnike, ki vplivajo na tanjšanje ozona. Za doseganje tega cilja bi se moralo občutneje zmanjšati proizvodnjo oziroma uporabo fosilnih goriv, predvsem pa omejiti letalski potniški promet, kar pa bo ob zdajšnjih navadah ljudi težko uresničiti.

Radikalni podnebni aktivizem, ki ga izvajajo predvsem prebujenski aktivisti in meji že na podnebni fanatizem, zanika postopnost prilagajanja podnebnim spremembam oziroma želi takojšnje rešitve, ne glede na ceno, in kot lahko vidimo, tudi ne sprejema možnih rešitev za omilitev podnebnih sprememb. Radikalni podnebni aktivisti so namreč proti vsem virom alternativne energije: nasprotujejo sežigalnicam, geotermalni energiji, vetrni energiji in jedrski energiji, so skratka proti vsemu, zahtevajo pa razogličenje planeta ali zeleni prehod brez konkretnih rešitev in alternativ za energetske vire.

Glede podnebnih sprememb ne gre za vprašanje, kaj je, ampak kaj ni zeleni prehod. Učinkovito varovanje naravnega okolja bi moralo temeljiti na tehnoloških inovacijah, ne pa na prebujenskem iluzionizmu in ideološko motiviranih prepovedih. Podnebnim spremembam se je treba prilagoditi, a ne nepremišljeno in tako, kot to zahtevajo radikalni podnebni aktivisti. Po mnenju nekaterih znanstvenikov je generaliziranje s strani podnebnih aktivistov, češ da je trenutno stanje alarmantno, zavajajoče in pretirano, saj ne upošteva mnoge pomembne dejavnike. Vse to dokazuje, da je pri obravnavanju podnebnih sprememb potrebna zdravorazumska presoja, da skratka ne kaže podlegati podnebni histeriji, ki temelji bolj na psevdoznanosti, kot pa na relevantnih dejstvih in znanstvenih dokazih.

Predvsem mladi, ki so upravičeno zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb, bi se morali vprašati, kaj so ali bi lahko tudi sami naredili, da bi se omilile podnebne
spremembe. Organiziranje raznih podnebnih konferenc in sprejemanje okoljevarstvenih deklaracij pač niso dovolj. Ne le pri mladih po svetu, ampak tudi pri  mladih Evropejcih, je namreč navzoč "pasivni podnebni aktivizem" ali aktivizem, ki ne vključuje trajnostni slog življenja v praksi. Zahtevajo trajnostni razvoj in razogličeno podobo Evrope, ne da bi k uresničenju tega cilja prispevali svoj delež.

Tudi in predvsem tako, da bi se odpovedali lastnemu ugodju in svojim potrošniškim navadam oziroma kupovanju prestižnih blagovnih znamk in trgovskih artiklov, katerih
proizvodnja dokazano škoduje okolju.

Naj sklenem z dejstvom, da Evropa s svojim 7 odstotnim ogljičnim odtisom ni največji dejavnik onesnaževanja našega planeta, pa tudi ne celina, ki bi morala sprejemati ukrepe, z drastičnimi posledicami za evropsko kmetijstvo in gospodarstvo.

Po evropskih volitvah

Nedavne evropske volitve so pokazale, da si večina Evropejcev želi sprememb, predvsem pa to, da so na omenjenih volitvah volivci zavrnili levičarske agende in se odločili za obrat v desno. Volilni rezultat je pokazal tudi to, da so Evropejci naveličali "mavričnih" norosti, nezakonitih migracij in "zelenega" fanatizma.

Na evropskih volitvah so se Evropejci sicer izrekli za 'politiko zdrave pameti', a pot do tega cilja bo še dolga. Sprememba razmerij sil v Evropskem parlamentu je bila priložnost za to, da se na novo postavijo politične in družbene prioritete, kot tudi priložnost, da se spremeni tok evropske politike. Toda žal se je zgodilo nekaj drugega.

Povolilna dogajanja so volilni rezultat namreč razvodenela in zapeljala v neželeno smer. Ker je bila razdelitev funkcij v evropskih ustanovah (v Evropskem parlamentu in v Evropski komisiji) pomembnejša od vsebine ali politik, ki jih predstavljajo posamezne politične skupine oziroma stranke v Evropskem parlamentu, se je zgodila svojevrstna prevara volivcev, saj je prišlo do ponovitve koalicije iz prejšnjega sklica Evropskega parlamenta in bržkone do ponavljanja politik, ki so Evropo oddaljile od temeljnih načel in vrednot, na katerih EZ nastala. Od ekipe, ki je Evropo zapeljala v napačno smer, je namreč iluzija pričakovati drugačne rezultate.

Zaradi potrditve nekaterih članov v sedanjo ministrsko ekipo Evropske komisije, se je pričelo govoriti o nastanku tako imenovane elastične ali programske koalicije – če to drži, bo seveda pokazal čas –, vprašanje pa je, če bo ta zadostovala za vidnejši odmik od dosedanje evropske politike. Ta odmik bo težko dosegljiv še zlasti ob dejstvu, da se prebujenska ideologija zažrla v vse bruseljske strukture. Njen vpliv na te strukture se je pokazal in se kaže pri razreševanju vseh kriz: tako pri razreševanju finančne in covidne krize v preteklosti, kot pri razreševanju sedanje migrantske in energetske krize.

Dosedanji prebujenski pristop pri razreševanju kriz bo težko spremeniti. Ker je v politiki vse oziroma vsak ukrep stvar kompromisa, bo precejšen uspeh že, če bo desnim političnim strankam v Evropskem parlamentu uspelo preprečiti udejanjanje kakšnih novih prebujenskih idej in škodljivih ukrepov. Dodaten izziv za prihodnost Evrope predstavlja tudi ohlajanje njenega gospodarstva. Evropsko gospodarstvo postaja namreč v globalnem smislu vedno manj konkurenčno. K takšnemu stanju so pripomogle zgrešene politike zadnjih let, predvsem pa nepremišljen, da ne rečem nespameten "zeleni" prehod, ki je načel evropsko kmetijstvo in gospodarstvo ter prinesel konkurenčno prednost drugim državam po svetu. Predvsem Kitajski. Povečan tržni delež Kitajske in drugih držav na evropskem trgu je vsekakor dejavnik, ki ogroža Evropo in njen nadaljnji gospodarski razvoj.

Izziv, ki je prav tako posledica delovanja prebujenske ideologije in o katerem se veliko premalo govori, je nezavidljiva demografska podoba Evrope. Da je Evropa na področju demografske politike povsem zatajila oziroma zašla v napačno smer, govori vrsta dejstev. Naj nekatera omenim: namesto, da bi se poskrbelo za učinkovito izvajanje družinskih politik in s konkretnimi ukrepi spodbujalo večjo rodnost otrok v družinah, se v Evropo uvažajo neevropski prebivalci; namesto krepitve vloge raznospolnih družin, se v Evropi krepijo pravice LGBT in transspolnih oseb; namesto spodbujanja veselja do življenja, se v Evropi spodbuja "kultura" smrti oziroma pravica ljudi do prostovoljnega končanja življenja.

Ni sicer veliko upanja, da bo najmočnejši stranki v Evropskem parlamentu (EPP) skupaj z drugimi desnimi strankami uspelo zapeljati Evropo v drugačno smer – predvsem v smer ohranitve izvirnih evropskih vrednot –, a nekaj upanja le ostaja, da se bo to zgodilo in s tem preprečilo najhujše ali to, kar je napovedal v uvodu omenjeni Robert Schuman