Prevzemam poveljstvo nad Spodnjim Štajerskim

Novice | 22.11.2024, 11:32 Marjana Debevec

Na predvečer državnega praznika, dneva Rudolfa Maistra, ki ga praznujemo v spomin na 23. november 1918, ko je general Maister s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo ter prevzel vojaško oblast v Mariboru, bo v Kamniku potekala državna slovesnost. Letos so bo še posebej pomenljiva, saj se spominjamo 150 letnice rojstva in 90 letnice smrti Maistra, ki je ena najpomembnejših slovenskih osebnosti prve polovice 20. stoletja. Vlada je zato letos razglasila Maistrovo leto.

Kulturno-umetniški program nocojšnje slovesnosti bo potekal pod naslovom Veličina Rudolfa Maistra. Jutri bo v njegovi rojstni hiši v Kamniku dan odprtih vrat, slovesnost pa bo bodo pripravili tudi pri njegovem doprsnem kipu ob kamniški gimnaziji in srednji šoli.

General Maister je imel namreč izjemno pomembno vlogo ob koncu prve svetovne vojne, ko je bilo jasno, da se bodo kmalu risale nove državne meje. Takrat je mariborski občinski odbor razglašal Maribor za del nemške Avstrije, čeprav je večina ljudi govorila slovensko.

Zaveden Slovenec Major Rudolf Maister je uvidel, da se ponuja edinstvena priložnost, da ozemlje, kjer živijo Slovenci, postane sestavni del bodoče jugoslovanske države. Na sestanku častnikov v mariborski meljski vojašnici 1. novembra 1918 je odločno nastopil in izrekel naslednje besede:

»Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!«.

Bil je neverjetna osebnost

Na nemške častnike so te besede naredile velik vtis in priznali so mu vrhovno poveljstvo. S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje.
Veteran vojne za Slovenijo Janez Švajncer, ki je v času osamosvajanja postavljal temeljne identitetne znake teritorialne obrambe in pozneje Slovenske vojske, je o njem povedal:

»Bil je neverjetna osebnost kot mož, kot človek in to, da je bil pesnik, mu je verjetno omogočilo, da je lahko naredil, kar je. Namreč običajna vojaška miselnost ne dovoljuje skakati iz okvirov podrejenosti. Maister kot umetnik pa je lahko razglasil Maribor za slovensko mesto, isti hip zahteval imenovanje za generala ter z Avstrijci celo dosegel, da bo šla meja ob Dravi.

Žal je ljubljanska vlada ta dogovor uničila, mu vedno bolj postavljala ovire, in končalo se je tako, kot se je.«

Maister je nameraval namreč zasesti tudi Koroško, pa mu vlada v Ljubljani tega ni dovolila. Zaradi narodne zavednosti je bil preganjan v stari Avstriji, pa tudi v novi državi kot pokončen Slovenec ni bil zaželen.

Zato je bil leta 1923 brez pravega razloga upokojen, ko mu je bilo komaj 49 let. Ostal je v Mariboru, kjer je spodbujal kulturno, še posebej literarno življenje. General in pesnik Rudolf Maister je umrl na Uncu 26. julija 1934.

Maister kot pesnik

Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, kjer je končal tudi nižjo gimnazijo. Po prvih dveh razredih višje gimnazije v Ljubljani je zaradi očetove smrti vstopil v vojaško šolo na Dunaju.

Že kot četrtošolec je v Kranju ustanovil in urejal dijaški list Inter nos (Med nami). V Ljubljani je postal član tajnega dijaškega literarnega društva Zadruga, v katero so bili včlanjeni Cankar, Kette, Murn, Župančič in mnogi drugi.

Društvu je ostal zvest tudi med šolanjem na Dunaju. Vse življenje je bil povezan s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in političnim snovanjem. Kot častnik je služboval pretežno na Slovenskem: skoraj petnajst let v Ljubljani, nekaj časa v Celovcu, od leta 1913 do razpada Avstro-Ogrske pa v Celju in Mariboru.

V letih 1909-1912 je bil v Galiciji, kjer je zbolel za tuberkulozo, tako da ni bil več sposoben za frontno službo in to ga je pripeljalo v poveljstvo v Maribor.

Pesniti je začel že v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal večinoma pri Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Vojanov. Leta 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, ki prinaša predvsem radožive ljubezenske pesmi. Druga zbirka Kitica mojih (1929) pa je bolj rodoljubna: pesnik se predstavi kot glasnik osvobodilnih prizadevanj svojega naroda in lepot slovenske zemlje.