Alenka Rebula: Velik pomen majhnih sprememb v življenju

Za življenje | 12.10.2024, 12:00 Nataša Ličen

Otrok izraža našo resnico. Nanj z vzgojo lahko prenesemo le tisto, kar je v nas. To je znana resnica, ki marsikomu ni všeč. Vendar je to edina logika, ki se je še vedno premalo zavedamo. Zato je tako nujno spozna(va)ti sebe, preden predamo naprej na svoje otroke goro nerazčiščenega in nepredelanega iz medsebojnih odnosov. Ob sklepu »Tedna otroka«, letos s poudarkom, da je otrok nepopisan list, smo se v sklopu rednih pogovorov z Alenko Rebula v oddaji »Za življenje« pogovarjali o razumevanju globin otroške duše.

Smisel je v poslušanju. Vedno, vedno vzemimo resno svoje in občutke ostalih ljudi, zlasti otrok, ki so še na poti učenja vere vase, v to kar čutijo. Če jih ne bomo vzeli zares, bodo tudi v odraslosti dvomili vase.

Alenka Rebula: »Premalo cenimo, kako lepo je, če smo lahko resnični. Ko si povemo stvari zares, ko med nami teče resnica, smo si bizu. Takrat smo si zares blizu. Povem ti kaj čutim, ti mi poveš kaj čutiš, in potem skupaj iščeva pot, kjer nama bo čim lažje. V odnosu je zelo važno, da lahko govorimo. In, da to kar povemo, drugi lahko nosi. Kdo sem, se vidi v odnosih z drugimi. Kdo resnično smo, nam pokaže tudi življenje samo. Ni treba, da je vse v redu v nas. Dovolj so majhna osvobojena področja. Tudi, če je v nas še veliko nerazrešenega, je važno, da se veselimo življenja. Odkrivanje možnosti je kraljestvo ustvarjalnosti. Če iščemo, najdemo moč življenja, sto in več obvozov, izhodov, podvozov in ovinkov za uresničenje trenutkov sreče in ljubezni.«

Otroci potrebujejo resnico

Alenka Rebula je filozofinja, psihologinja, pesnica, publicistka, predavateljica, ki posebej v zadnjih nekaj letih, v sodelovanju s poglobljenim znanjem Josipe Prebeg, skuša poljudno razložiti kompleksnejši svet našega doživljanja in odzivov.

Če se odrasli poveže najprej z otrokom v sebi, postane vzgoja iskanje srčnega stika

Alenka Rebula: »Vedno sem se zanimala za otroka, pred mnogimi leti sem tudi napisala knjigo »Globine, ki so nas rodile«, velik preobrat pa se je v meni zgodil, ko sem spoznala Josipo Prebeg in ugotovila, da je ta otrok še vedno tudi v meni. Spoznala sem, da v delih sebe nikoli ne odrastemo. Naša sposobnost vzgajanja otrok, da smo jim blizu, je premosorazmerna z našo sposobnostjo, da v sebi odrastemo, prepoznamo vse svoje otroške dele, zlasti tiste, ki niso imeli časa in možnosti odrasti, in jih sočutno, predano ter ljubeče pospremimo v odraslo življenje. To je zelo dobro nakazano v knjigi »Otroci ljubezni«, kjer je Josipa preko predelanih primerov pokazala, kako že s posluhom do otroka v nas, vidimo, kje se lahko izrazi, v kateri smeri lahko raste, na kateri poti se s tem otrokom lahko srečamo.«

Poskrbeti zase je življenjska nuja

»Kljub določenim vplivom in omejitvam, ki smo jih deležni, za vse nas v življenju obstaja lep del možnih odgovorov, ki odpirajo prostor stvarem, ki so nam ljube. Če se jim posvetimo in si zanje vzamemo čas, gremo v naravo, se sprostimo, delamo, kar nas veseli, ... se življenje korenito spremeni v nešteto drobnih stvareh, ki so nam na voljo. Če se starši bojimo življenja, avtoritete, sorodnikov, če se bojimo biti samostojni in povedati, kar si v resnici mislimo, otroci temu sledijo. Morda bodo postali točno takšni, kot smo sami, ali pa bodo postali uporniki in bodo iskali samostojno pot, ker jim je mučno gledati, kako živijo starši.

Otroci prevzamejo moralo družine. Ne tisto, o kateri govorimo, tisto, ki jo živimo.

Otrok je v zelo težkem položaju, ker ljudje, ki jih ima rad, hočejo, da verjame njihovi resnici, čeprav v resnici otrok ve, da se sprenevedajo. Zato se otroci pogosto odzovejo z napadom, ker jih je groza tako živeti. Moti jih dvoličnost, hinavščina, pridigamo jim o tistem, kar sami ne delamo. Bodimo pošteni in najprej sebi priznajmo, česa ne zmoremo in ne znamo. Pozorno in nežno, s posluhom se opazujmo, kaj bi se še dalo speljati, brez pritiska in na silo, naprej skozi življenje, in bodo šli otroci z nami. Priznajmo si najprej, kaj zares čutimo. To je prvi korak.«

Težje in hujše kot je, bolj potrebujemo podporo drugih in da nekaj naredimo zase

»V zrelih letih, ko odrastemo in se v nas morda začne oglašati globlje hrepenenje po tem, da bi živeli zares, se pokaže priložnost, da si prisluhnemo in se vprašamo, kaj je za nas bistveno v življenju, kar nam da trenutke sreče, izpolnjenosti in smisla. Če temu vsaj malo sledimo in to razumemo, je to tudi način, da se povežemo s svojim otrokom. Vzgoja tako postane iskanje srčnega zase, s tem, da stopamo v stik z otrokom. Hkrati poslušajmo sebe in otroka. Ne govorim o idilični vezi, včasih si otrok želi povsem drugih stvari, toda, v trenutku, ko si prisluhnemo, se odpre naša sposobnost prisluhniti otroku. To pa je velik korak v odnosu.«

Če se polnimo (tudi) z lepim, smo sposobnejši prenašati izzive in težo

»Otrok ne bo razvajen, če bo delal stvari, ki ga radostijo in veselijo, zaradi tega bo le odpornejši za težave v življenju. Razvajeno, razsuto, nasilno in divje se vede otrok, ki je nezadoščen v temeljnih stvareh. Ker drugače ni razloga, da bi nekdo rušil odnose, če se ima dobro v stvareh, ki so mu zares zelo pomembne. Otrok ruši zaradi globoke potrebe po sporočilu. Gotovo, lahko ima v sebi tudi zelo negativne impulze, tudi to je možno, ampak to je običajno povezano z zgodbo staršev. Če imamo v sebi ljubosumje, zavist, nam otrok to kaže. Če to v sebi rešujemo, bomo kos tudi slabemu impulzu v svojem otroku, tega ne bomo obravnavali z nasiljem, zanikovali, da tega ne sme biti, ampak bomo vedeli, kako se s tem soočiti.«