Molk ni vedno zlato

Komentar tedna | 28.10.2024, 10:10 dr. Helena Jaklitsch

Slovenci imamo več pregovorov o molku, praktično vsi pa imajo pozitivno sporočilo. Kdo ne pozna na primer tistega »kdor molči, devetim odgovori«? Ali pa »molk je zlato«? V današnjem času, ko nas hrup spremlja na vseh koncih in krajih, ko je že težko najti prostor tišine, se zdi, da imajo vsi ti pregovori svojo težo in smisel.

Toda v resnici je včasih molk zelo daleč od zlata. Svetlobna leta od zlata. Včasih molk ni ne dober in ne zdrav – ne za medsebojne odnose ne za skupnost. Ali bolje rečeno državo. Na besedo »skupnost« postajam sama namreč vedno bolj občutljiva, saj vidim, kako rad jo sodobni svet uporablja za relativizacijo vsega, kar je pomembno, kar daje človeku identiteto. Bodite pozorni in pozorno prisluhnite - kmalu boste ugotovili, kako besede, kot so narod, družina, zakon vedno pogosteje nadomešča beseda skupnost. Skupnost kot nekakšna brezoblična, nedoločljiva gmota.

Kmalu boste ugotovili, kako besede, kot so narod, družina, zakon vedno pogosteje nadomešča beseda skupnost.

Toda vrnimo se nazaj k molku. O silovitem molku, ki ga je opaziti v naših osrednjih medijih, še posebej takrat, ko bi morali spregovoriti, govoriti ali poročati o temah, dogodkih, ki niso blizu politični levici. Ko bi morali dati glas tudi tistim, ki mislijo in delajo drugače, kot tako zelo ozvočen levičarski mainstream.

Naj spomnim na nekaj primerov samo iz zadnjih tednov. Ko se je tretjo soboto v septembru v Stični zbralo 5.300 mladih katoličanov (in številka ni bila napihnjena, saj je vsak moral plačati vstopnino), je šla novica o tem nevidno mimo. Noben osrednji medij praktično ni poročal o več tisoč življenja in veselja polnih mladih, ki so prišli iz različnih koncev Slovenije in iz zamejstva na festival katoliške mladine. Najbrž nismo krivični, če pomislimo na načrtno blokado.

Ko se pred parlamentom zbere nekaj mandeljcev, ki tulijo v mikrofon floskule razvajenih mulcev, so vse kamere tam. Tudi Pohod za življenje v centru Ljubljane je bil deležen medijskega molka, čeprav se je na Prešernovem trgu zbralo mnogo ljudi. Tisti mediji, ki so sploh kaj rekli, so se oglasili le toliko, da so zbrane lažnivo obtožili, da hočejo s prepovedjo splava rušiti ustavni red. Organizatorjem seveda niso dali priložnosti, da bi povedali, da gre predvsem za sporočilo, da je tudi nerojeni otrok človek ter da matere v stiskah niso same. Osrednje sporočilo prispevka – kjer je sploh bil – so diktirali zagovorniki splava.

Prejšnjo nedeljo je odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija prepovedala pogovor z Uršo Cankar Soares, eno glavnih protagonistk Pohoda za življenje. Vsi mi, ki sta nam pluralnost in spoštljiva svoboda govora vrednoti, bi morali skočiti v zrak in protestirati!

Javni medijski zavod, ki smo ga prisiljeni plačevati vsi davkoplačevalci, je jasno sporočil, da drugače misleči nimajo mesta v javnem prostoru. Ker ne mislijo tako kot diktira vedno bolj radikalni in izključujoč levičarski lobi, morajo molčati.

To je in bi moralo biti nedopustno v državi, ki je pred več kot tridesetimi leti v ustavo zapisala, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje ... Ampak je tako, da smo pri nas različno enakopravni. Oziroma vsi levi, vsi enakopravni. Ali še bolj prav – vsi katoličani, vsi neenakopravni.

Biti moramo pozorni, o čem mediji molčijo.

Molk ni vedno zlato. Tega rjastega, plehnatega molka je vedno več. Tako smo se ga navadili, da moramo biti prav čuječi, da ga sploh še opazimo. Biti moramo pozorni, o čem mediji molčijo. Ker ta molk še kako vpliva na naša življenja. Vsak dan bi morali predsednika vlade terjati k odgovornosti za izrečene laži, pa so mediji kar tiho. Ko je policija podala ovadbo zoper njega, je bila to novica manj kot en dan, čeprav je taka ovadba izredno resna stvar.
Ne poročajo o zlorabah vodilnih, molčijo o resnem stanju naše države na področju gospodarstva, demografije, priseljevanja in odseljevanja, v zdravstvu. K molku so praktično prisiljeni vsi, ki se ne strinjajo s skrajno levim mainstremom.

Naj bo jasno – če en gost v oddaji prihaja iz skrajne levice, drugi pa je zmerni levičar – kar je pogosta praksa tudi na nacionalki – to še ni pluralnost mnenj! To velja opozoriti, ker smo se že preveč navadili, da je to nekaj normalnega. Ni in v demokratični družbi tudi ne sme biti! Tudi v Državnem zboru vedno pogosteje spremljamo poskuse predsednice, da bi utišala glasove opozicije.

Tam, kjer je potrebno in prav, moramo biti glasni. Tako glasni, da nas ne bodo mogli več ignorirati.

Pred nami je 1. november. Tudi ti sveti dnevi so še vedno ujeti v zapovedan molk zgodovine. Še vedno je v naši domovini premnogo grobov, do katerih ne vodi nobena pot in kjer ni mogoče prižgati sveče. Izkopani posmrtni ostanki nedolžnih in pomorjenih še vedno čakajo dostojnega pokopa v središču naše države. Tudi ta molk ni zlat, ampak dušeč in za naš narod smrtno nevaren.

Kaj nam je torej narediti? Najprej eno – razumeti, da molk ni vedno zlato. Na tak molk moramo opozarjati, o njem spregovoriti. Mu odvzeti moč, s katero obvladuje in duši našo stvarnost, naša življenja, našo državo. Tam, kjer je potrebno in prav, moramo biti glasni. Tako glasni, da nas ne bodo mogli več ignorirati. Da pa bomo znali prav presojati, kdaj moramo biti glasni in kako, pa je potreben tudi žlahten molk. Tisti molk, ki je res zlato, ker daje zrele in dobre sadove.