Smo zreli za kmečko enotnost?

Naš pogled | 08.10.2024, 14:14 Robert Božič

»Na nas mladih, še posebej na nas mladih kmetih, je veliko breme. Trenutno je na nas, da kmetijstvo zapeljemo v smer, da bomo sploh lahko kmetovali in preživeli. Na nas je, da kmetijstvo spremenimo na tako trajnostni način, da ga bo tudi splošna populacija spet prepoznala kot nekaj nujnega, nekaj potrebnega, brez česar ne bo šlo naprej... Med ljudmi namreč ni več zavedanja, kaj kmetje s svojo dejavnostjo ustvarjamo ...«

Nekako tako je pred dnevi svoj pogled na trenutno stanje v kmetijstvu začela mlada sirarka Eva Vrevc Jenko, po izobrazbi sicer zdravnica, ki na znani sirarski kmetiji Pr' Matevž, skupaj z možem Matevžem dela nove korake, ki naj bi omogočili, da se bo kmetija ne le ohranila in razvijala, ampak bo njuni mladi družini in Matevževim staršem, ki so jo vse življenje posodabljali, tudi omogočila dostojno preživetje. Mleku dodajata vrednost z izdelavo odlične mocarele in iz leta v leto premišljeno širita nabor mlečnih izdelkov, ki jih kupcem ponujata. Pred njima je eden največjih korakov v življenju - prevzem kmetije.

Vsi imamo radi odlično hrano

Danes se na Brdu pri Kranju odvija 4. festival slovenskih sirov, izjemna prireditev, na kateri se tokrat predstavlja štiriindvajset kmečkih sirarjev iz cele Slovenije in obiskovalcem omogoča pokušnjo kar 67 različnih vrst odličnega sira.

Obiskovalcev je z vsakim festivalom več, in, kar je še posebej razveseljivo, vzpostavljajo se nove in negujejo že vzpostavljene vezi s potrošniki, ki cenijo odlične mlečne izdelke, ki jih ponujajo slovenske kmetije.

Kmečki sirarji s tokratnim festivalom zaključujejo praznovanje 25. letnice združenja. Ob izjemni kulinarični ponudbi, ki so jo deležni obiskovalci, javnost tokrat opozarjajo na svoj podmladek in na težave, s katerimi se ti mladi v našem prostoru srečujejo.

Ko prihodnot ni predvidljiva?

In teh »izzivov«, kot težave sicer pragmatično imenujeta na začetku omenjena sirarja, Eva in Matevž, ni malo. Kmetija že z osnovno dejavnostjo zahteva celega človeka, odločitev za predelavo, ki je nuja, da kmetija obstane, pa delo od jutra do večera samo še zgosti.

Zagon nove dejavnosti zahteva prostore, to je povezano z birokracijo in izjemno dolgimi postopki pridobivanja dovoljenj za gradnjo, ki marsikatero dobro željo naredijo neuresničljivo. Če k temu dodamo nestimulativno urejeno davčno področje, ki se nenehno spreminja, vedno nove zahteve po omejitvah kmetovanja in gospodarjenja z lastnimi zemljišči, pritisk na cene in še in še bi lahko naštevali, so mladi, ki prevzemajo kmetije, soočeni z obremnitvami, katerih reševanje zahteva sredstva in čas.

In časa zmanjka. Preobremenitve, ki postanejo stalnica, pritiskajo ob zid in načenjajo zdravje. Stres neizprosno terja svoje in vsak normalen mlad in izobražen človek se ozre okrog sebe in vpraša: »Kaj je meni tega treba?« »Zakaj moji vrstniki lahko hodijo 8 ur v službo, imajo čas zase, za družino, čas za prijatelje in prosti čas in dopust in ...«

Nič, kar se tiče kmetov, brez kmetov

Vse to pa ni hudo narobe le zato, ker se družba kot taka ne zaveda in posledično tudi ne priznava posebne vloge kmetijstva, hudo je, ker se tega žal ne zavedajo, ali vsaj premalo zavedajo, tudi tisti, ki s svojimi pristojnostmi posegajo na široko področje kmetijstva in pridelave hrane in katerih odgovornost je, da bi najprej zadeve dobro uredili in s tem tudi kmetijstvo v družbi postavili na mesto, ki mu gre.

V nedeljo so se končale letošnje volitve v organe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, te največje kmečke stanovske organizacije, katere prvenstvena naloga je zastopanje interesov kmetijstva na vseh poročjih družbenega življenja.

Če kdaj je zdaj čas, da se vseh 57 izvoljenih svetnikov zave svoje odgovornosti in v mandatu, ki so jim ga volilci podelili, naredi vse, kar je v njihovi moči, da bo družba prepoznala pomen kmetijstva in mu dala mesto, ki mu gre.

Smo zreli za kmečko enotnost?

Volitve so sicer prinesle zmagovalno listo, prepričan pa sem, da kmetje in kmetice od vseh izvoljenih pričakujejo predvsem modrost in enotnost. Le to in pa proaktivno delo na vseh področjih, ki se tičejo kmetijstva, ko nič ne bo prepuščeno naključju ampak se bo za vse izzive v javnosti in politiki pripravilo in ponudilo sprejemljive rešitve, lahko privede do tega, da bodo mladi videli svojo pot v kmetijstvu, da jim bo družba naklonjena, da bo njihovo delo pošteno plačano in jim bo omogočilo človeka dosotojno preživetje ter razvoj kmetij.

Takrat ne bo več vprašanj in tuhtanja, prevzeti kmetijo ali ne.