Sveti Frančišek na sinodalnem srečanju

Komentar tedna | 04.10.2024, 16:35 s. Emanuela Žerdin

Ne zamerite mi, dragi poslušalci radia Ognjišče, da bom danes svoj komentar obarvala po frančiškansko, saj vsi frančiškanski redovi praznujemo veliki praznik našega svetega očeta Frančiška.

Naš čudoviti sveti ustanovitelj se je namreč 3. oktobra 1226 ob sončnem zahodu preselil v nebesa. Njegovo smrt praznujemo kot transitus – prehod. Še zdaj nosim v srcu spomin na nepozabno svečanost tega dogodka, ki so ga v Beogradu, v cerkvi sv. Antona zmeraj praznovali v ekumenskem duhu – z zbori pravoslavne in katoliške Cerkve.

Tako vse do danes ostaja naš poverello – ubožec, navdih za mnoge vernike. Letos se še posebej spominjamo 800 let od dneva, ko mu je na gori La Verna Kristus vtisnil v telo svoje žive rane.

Mnoge pesmi vseh časov in narodov pojejo o ranah ljubezni, ko govorijo o tem, kako ljubezen zna raniti, povzročiti trpljenje, celo smrt. A vendar nas to ne odvrne od dejstva, da vsi po vrsti – ljudje vseh ver in ras in kultur, hrepenimo po največjem daru, ki nam ga lahko da življenje, namreč po ljubezni.
Frančišek je svetnik za vse čase, saj je živel evangelij na tako globok in otipljiv način, da ga zob časa ni uničil niti zmanjšal.

Ko naša Cerkev 21. stoletja dela nove korake na poti sinodalnosti, in hodi po neznani poti prihodnosti, nam je bilo darovano, da je na čelu tega zbora prav papež Frančišek, jezuit, ki ga navdihuje ustanovitelj čisto drugačne redovne skupnosti - preprosti frančiškan in ga pošilja na najbolj obrobne kraje in mesta današnjega krščanskega sveta.

Za njim pa po isti poti hodijo še mnogi škofje, duhovniki in verniki, ki mogoče ne nosijo vidljivih Kristusovih ran, a s svojim življenjem pričujejo, da prav rane ljubezni dajejo novo življenje.

Nad našo človeško skupnost se vsak dan bolj zgrinja temna in mračna senca vojne in spopadov med sosedi in brati, med narodi, ki so do včeraj živeli eden ob drugem in dihali isti zrak ter jih je grelo isto sonce.

Ta krvaveča rana človeških sovražnih spopadov spet grozi, da bo uničila vse napore in žrtve ljudi, ki delajo za mir in dobro svojih sobratov in sester. Zato je Cerkev kot nikoli doslej povabljena, da v svoji sinodalnosti najprej v sebi sami uniči vse napetosti in nesprejemanja, vse želje po oblasti in vladanju, ter kot Frančišek, z ranjenimi rokami, četudi pribitimi na križ, objame človeški rod in ga stisne na Božje srce.

Frančišek je kot mladi človek živel v bogastvu, udobju, brezdelju in želel kot mnogi današnji mladi uživati, se zabavati, biti dobro in nič trpeti. A njegov Gospod in Učitelj ga je kmalu naučil, da je trpljenje, odpoved in uboštvo blagoslovljena dežela, ki prinaša mir in zadovoljstvo kakršnega sredi uživaštva tega sveta nikoli ne najdeš.

Frančišek je šel s svojim bratom pridigat po prašnih in blatnih cestah, speljanih med ljudmi in hišami. Ni se nikoli vzpenjal na visoke prižnice iznad ljudskih glav, ampak je s tem, da je bil v njem prisoten in viden Jezus Kristus, nagovoril tisoče vernikov.

Frančišek je znal sočutno pristopiti do najbolj odvratnih in zanemarjenih bolnikov, do tistih, od katerih so drugi bežali in se mimogrede križali, on pa je gobavca celo objel in poljubil!

Takšne »Frančiške« potrebujemo danes na naših cerkvenih sinodalnih poteh, potrebujemo kristjane, ki znajo sredi reklam in nakupovalnih centrov, pokazati, kako je od vsega blaga na brezštevilnih policah, najbolj dragocena ljubezen, ki se je pa ne da kupiti z denarjem.

Potrebujemo »Frančiške«, ki bi prebili mejo nesprejemanja umiranja in neozdravljivih bolezni in bi se tem bolnikom posvetili z enako gorljivostjo kot tistim, ki bodo jutri ozdraveli in peli hvalnice zdravstvenim ustanovam. Potrebujemo »Frančiške«, ki si bodo tudi sredi politikov upali govoriti resnico in pokazati svojo vero kot nekaj dragocenega in svetega.

Potrebujemo »Frančiške«, ki v svojih srcih in telesih nosijo ne samo svoje rane, ampak vse rane svoje drage Cerkve, in kljub bolečinam, razočaranju in nerazumevanju izkazujejo ljubezen, ki iz suhih in uvenelih vernikov naredi nove ljudi, ljudi, ki ljubijo življenje in so našli svojo srečo v Bogu, pa zato lahko zdaj osrečijo tudi druge.

Začelo se je drugo sinodalno zasedanje naše Cerkve. V veliki dvorani, ki jo navadni verniki lahko vidimo le od daleč – ali pa po kakšni slikici, ki nam jo prijazno posreduje naš škof Maksimilijan - bi zagotovo odkrili veliko takšnih »Frančiškov«, kot jih iščemo! Navadno namreč niso glasni in provokativni, a delujejo globoko in za dolgo časa.

Videla sem neke člane tega velikega cerkvenega zbora, da so med sprehodom po hodnikih in med mizami, molili rožni venec. In od takrat sem mirna in polna upanja. Kajti dokler se moli rožni venec na tako pomembnih sestankih, vem da bo Mati Cerkve izprosila obilje darov Svetega Duha, da popelje našo Cerkev, lepšo mlajšo in čistejšo v novo prihodnost, v nove dni.

Jezus je našemu očetu Frančišku naročil: »Pojdi poprav mojo Cerkev!« Papež Frančišek si po lastnih navedbah sinodo o sinodalnosti predstavlja kot »potovanje s Svetim Duhom, ne kot parlament, ki zahteva pravice in uveljavlja potrebe v skladu z dnevnim redom sveta, ne kot priložnost za sledenje vetru, ki piha, temveč kot priložnost, da pustimo prostor Svetemu Duhu«.

Zato je tako pomembno ozavestiti si na praznik svetega Frančiška, da smo del Cerkve, del Kristusovega telesa, in da rane, ki jih naša Cerkev nosi tudi danes, lahko postanejo vir obnove in novega življenja. Da bi bilo potem več veselja in več sreče tako v Cerkvi kot v svetu.