Pediater dr. Urh Grošelj: Za željo po spremembi spola se pogosto skrivajo druge težave

Novice | 04.09.2024, 18:05 Marjana Debevec

Ste vedeli, da se približno 95 odstotkov mladostnikov, ki v otroštvu zahtevajo spremembo spola, kasneje premisli? Zato strokovnjaki svetujejo predvsem psihološko obravnavo teh otrok in sočutno bližino. Izvor težav je namreč pogosto povsem drugje. Omenjajo prehranske motnje, ADHD, tesnobe in depresijo. Znano pa je, da hormonska in kirurška sprememba spola vodi v nepovratna stanja in pogosto doživljenjsko medicinsko obravnavo. Kako se s tem soočajo učitelji, ki so vsak dan v stiku z otroki in mladostniki?

O tem je beseda tekla na mednarodni konferenci krščanskih učiteljev v Vipavi. V oddaji Pogovor o sta bila z nami koordinatorica konference Helena Kregar in eden od predavateljev, pediater endokrinolog prof. dr. Urh Grošelj. v nadaljevanju objavljamo pogovor z njim.

Dr. Urh Grošelj, v vašem predavanju ste navedli, da je v zadnjem tisočletju prišlo do izjemnega povečanja števila zlasti mladih oseb s spolno disforijo. Za začetek bi vas prosila, da pojasnite, kaj pravzaprav pomeni izraz spolna disforija.

Izraz spolna disforija nam je bil mogoče do nedavnega manj znan, zdaj ga pa pogosto zasledimo v medijih ali v javni debati. Sam izraz opisuje neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto posameznika oziroma s tem povezano psihološko stisko.

Ponavadi gre za neko močno željo, da bi tak posameznik prešel na spol, s katerim se identificira. To lahko pomeni spremembo videza, lahko spreminjanje neke identitete, dokumentov, skladno s tem socialnim želenim spolom. V nekaterih primerih pa gre tudi za željo po medicinskem zdravljenju. Ta del se nas zdravnike najbolj dotika.

Še vedno je sicer spolna disforija klasificirana v mednarodni klasifikaciji bolezni. Opisujejo jo kot stisko, ki lahko spremlja neskladje med doživljenim in izraženim spolom.

Kako pogost je bil ta pojav ljudi s spolno disforijo v preteklosti, kako so se ga lotevali včasih?

Tukaj lahko še vseeno ugotovimo, da so bili v družbi od nekdaj določeni, sicer malo številni posamezniki, ki se niso identificirali s svojim biološkim, oziroma rečemo tudi genetsko pogojenim spolom. Ta jim je bil seveda praktično v vseh primerih pravilno dodeljen, oziroma ne dodeljen, boljše je reči ugotovljen.

Spola se namreč ne dodeli. Kot zdravnik sem mnenja, da se spol ugotovi praktično v vseh primerih. Mogoče se bom kasneje dotaknil zelo redkih primerov, v katerih govorimo o interspolnih stanjih, kjer je mogoče včasih res težko ugotoviti spol.

Ampak ti primeri so bili vedno zelo redki, mogoče tudi niso vsi bili izraženi, mogoče ljudje tudi niso želeli ali pa niso upali tega izraziti. To je mogoče danes iz tega vidika lažje, ampak lahko povem, da na medicinski fakulteti pred 20 leti praktično temu nismo posvetili skoraj nobene pozornosti, tudi ni bilo nobene infrastrukture v smislu zdravljenja ali kakšnih drugih obravnav, niti razvite, niti na voljo.

Danes pa je povsem drugače. Se vam zdi, da lahko govorimo že kar o neki epidemiji? Vsaj če spremljamo medije se pravzaprav zdi, da se pojavlja neka epidemija mladih s spolno disforijo. In kaj so pravzaprav glavni vzroki za naraščanje števila takih oseb?

Iz držav, kjer imajo te podatke sistematično zbrane, poročajo o ogromnem porastu teh primerov. Recimo na Nizozemskem vidimo, da te številke močno naraščajo. Spreminjajo se tudi deleži.

Morda so bili včasih to redko številni predvsem biološko fantki, ki so  želeli biti deklice, potem pa kar na enkrat, če gledamo statistiko za Nizozemsko, nekje po letu 2010, se to povsem spremeni.

Začnejo prevladovati najstniška dekleta, ki si želijo biti fantje. Nedavno je bila recimo objavljena tudi statistika za Nemčijo v obdobju 2014-2020, ki kaže, da se je zlasti pri najstnicah to stanje za 12 krat povečalo, se pravi, v zelo kratkem obdobju.

Kje so vzroki za to?

Mogoče bi kakšni drugi strokovnjaki, kot so psihiatri, psihologi, sociologi, več vedeli. Zelo dobro razlago razlago po mojem mnenju lahko zasledimo v knjigi Irreversible Damage. Mislim, da je zdaj prevedena tudi v Slovenščino.

Napisala jo je ameriška novinarka Abigail Schreier, ki se je temu fenomenu zelo posvetila. V knjigi ugotavlja, da se tipično povezuje naraščanje uporabe socialnih medijev z naraščanjem števila primerov spolne disforije.

Se pravi, da je prišlo do neke vrste modne muhe v določenih krogih, v katerih je več kot ena oseba s tem in so potem še druge začele to izražati. Ali so res vsa ta doživljanja dejansko najbolj pristna, ali gre za neko prehodno situacijo, pa mogoče več kasneje.

Kako pa so pogoste kirurške spremembe spola?

Če se pogovarjamo o otrocih in mladostnikih, to ni čas, ko bi lahko ali pa ko bi to smela biti možna izbira. Vsaj pri nas v Sloveniji je tako.

Poznam pa objave in poročila iz ZDA in nekaterih evropskih držav, v katerih so bila ta zdravljenja na voljo tudi praktično mlajšim najstnikom, kar pa je iz tega medicinskega pa medicinsko-etičnega vidika zelo sporno.

Kakšne pa so medicinske smernice o hormonskem zdravljenju in kirurški spremembi spola?

Obravnava teh otrok je v rokah pedopsihiatrov, do neke mere seveda tudi pediatričnih endokrinologov in nekaterih drugih strokovnjakov. Gre za zelo interdisciplinarni pristop. Mednarodno gledano tukaj ni povsem enotne prakse.

Ugotovimo lahko, da je tam nekje do pred 15 leti bila načeloma tudi mednarodna praksa dokaj konzervativna, zato ker se je izhajalo iz tega, da bo praktično pri 85 odstotkih teh otrok slej kot prej to nekako izzvenelo. Otrokom se zato nudi neka ustrezna psihološka podpora, druge vrste podpore, ne pa medicinskih posegov.

To je bila dokaj enotna praksa, do pred 15 leti.

Potem se je to začelo zaradi izrazitih naraščanj spolne disforije v določenih državah to malo spreminjati. Nizozemci so dobrih deset let nazaj, tudi določene klinike v ZDA, v Veliki Britaniji, so začeli predpisovati tako imenovane zaviralce pubertete, se pravi za ustavljanje pubertete, češ, da bo otrok s tem pridobil nekaj več časa, da se bo lahko potem odločil, pa da hkrati še ne bodo prisotne te pubertetne spremembe.

Ljudje smo namreč programirani tako, da se takrat naš biološki spol s temi hormonskimi spremembami nekako okrepi. Sledile so tudi operacije.

Se pa v svetu v zadnjih nekaj letih ali pa čisto v zadnjem času k sreči praksa spet spreminja, ker obstaja veliko dokazov, da je ta način obravnave škodljiv. Tudi določene študije so pokazale, da če je otrok najprej jemal zaviralce pubertete, so praktično vedno sledili vsi koraki naprej. Ampak to je skupina, pri kateri bi v večini primerov to izzvenelo.

Zato so v zadnjem času to obravnavo mladoletnikov zelo zaostrili, zlasti v severno evropskih državah, kot so Švedska, Danska, Finska. Velika Britanija teh zaviralcev pubertete pri mladoletnikih večinoma tudi prepoveduje.

Spremljala sem primer staršev iz Velike Britanije, ki so se sami uprli tem spremembam, ko so videli posledice na otrocih...

Drži. Če koga bolj zanima, je tudi ena zanimiva knjiga izšla. Hanna Barnes stanje v kliniki Tavistock dokumentira zelo natančno, opisuje v bistvu vzpon in padec tega sistema.

Držali naj bi se načela, da najprej ne škodujemo, da smo pri mladoletnikih zelo zadržani z nekimi skrajnimi spremembami v zdravljenju z nekimi ireverzibilnimi načini obravnave.

Dokumentirali so, da so se v času delovanja te klinike, kar pomeni v dobrih dvajsetih letih, praktično dogajali hudi odkloni. In tudi to spoznanje je bilo potem razlog za to, da so se stvari spremenile v drugo smer, ker so videli, da je ta model praktično naredil bistveno več škode, kot koristi.

Kako pa je v Sloveniji z zakonodajo na tem področju?

Zdaj to je zelo specifičen problem, ki še vseeno zajema manjšo skupino, tako da čisto neposredno nekih zakonodajnih sprememb tukaj ni. Je pa seveda vprašanje, kako apliciramo nekaj obstoječo zakonodajo. Pri nas je sicer tako, da s 15. letom otrok dobi pravico, da se lahko tudi sam odloča, če je zrel za tako odločanje.

V praksi seveda pediatri še vseeno skrbimo za dobrobit otroka. Se pravi, skrbimo, da je zdravljenje ali pa nek poseg v korist otroka; da so koristi večje kot tveganja.

Torej otrok ne more sprejemati nekih škodljivih odločitev, ker tudi še ni zrel. Seveda, idealno je tudi to, da je družina kot celota vključena v odločanje.

Vemo tudi, da ti posegi lahko pomenijo tudi sterilizacijo mladostnika, po naši zakonodaji pa zakon določa spodnjo majo za sterilizacijo 35 let.

Torej, tudi če je sterilizacija tukaj nek stranski moment, še vseeno moramo te vidike vzeti v obzir. Pri nas smo nekako še vseeno, bi lahko rekel, tradicionalno dokaj zadržani.

V zadnjem času smo imeli kar nekaj odmevnih primerov, sploh na olimpijskih igrah. Eden zelo znanih je trenutno zgodba sina Elona Maska. Nam lahko mogoče malo bolj podrobno predstavite, kako gledate nanjo tudi kot pediater endokrinolog?

Zgodbo poznam zgolj iz medijev. Kot zdravnik bi lahko primer komentiral, če bi imel vpogled v medicinsko dokumentacijo. Vemo pa, da gre za 20-letno transžensko, se pravi biološko v resnici fanta. Mene v tem primeru mogoče edino nekako intrigira to, da je bil Elon Musk, kot je sam dejal v intervjuju, pretentan, da je pristal na ta način.

Zdaj se lahko vprašamo, če lahko nekdo pretenta Elona Muska, koliko smo ostali v bistvu bolj običajni Zemljani tukaj nagnjeni k temu, da morda v kakšno tako situacijo zapademo.

Kar zadeva športnike, bi pa ločil tako imenovana interspolna stanja, tako imenovani hermafroditi. Takšnih primerov je v Sloveniji recimo 3 – 5 letno. Povsem drugače pa je pri nekomu, ki je prestal puberteto, ki je biološko moški in želi tekmovati v ženskih kategorijah. To je recimo znana ameriška plavalka Leah Thomas. V takšnih primerih pa lahko govorimo o jasnih bioloških prednostih.

Prej ste omenjali, da je kar velik delež simptomov, ki potem izginejo, ko enkrat otrok odraste. Kakšen je ta delež?

Če se spolna disforija pojavi pri predpubertetnih otrocih, so različne raziskave pokazale, da bi nekje v 85 do 95 odstotkih sama prej ali slej izzvenela. Zato je tradicionalno veljalo, da otrok kaj drugega kot neke psihološke podpore večinoma ne potrebuje.

Letos je bila objavljena študija, ki je pokazala, da se je v bistvu samo v dveh odstotkih pri mladih odraslih ta motnja nekako intenzivirala. Pri vseh ostalih je ali zginila ali pa se je ublažila do tega obdobja.

Tako da jaz osebno vidim ta dva odstotka kot tista, ki mora da potrebujeta nekaj več. Vsi ostali pa v resnici tudi glede na te številke, jih lahko z neko preveč agresivno obravnavo tukaj naredimo eliko več škode kot koristi.

Kakšne posledice pa to prinaša, takšna sprememba spola za posameznika, za otroka, mladostnika, ki gre skozi to, pa tudi nasploh za našo družbo?

Če govorimo o zaviralcih pubertete, o hormonski terapiji, celo o operacijah, gre pri tem za neke nepovratne posledice, zagotovo, ki jih kasneje ni možno več enostavno odpraviti, popolnoma pa sploh ne. To so lahko potem tudi osebe, ki trajno potrebujejo neko zdravstveno oskrbo, zdravstveno podporo.

Najbolj žalostno je to seveda v primerih, ko tega sploh ne bi potrebovali. Zavedati se moramo, da naši možgani popolnoma dozorijo še pri 25. letu. Zato je s takšnimi nepovratnimi spremembami bolje počakati.

Tudi zato je recimo meja za sterilizacijo 35 let – seveda tudi zato, da gre v glavnem mimo rodna doba – ampak tudi zato, da bi bili dovolj zreli pri pomembnih odločitvah.

Najprej je prevladal argument, da je to lahko skupina otrok, ki je bolj samomorilna, zlasti če ne dobi medicinske obravnave spremembe spola. Tega pa evropske študije ne potrjujejo.

Tisto, kar pa je pomembno, je pa to, da ima tudi po teh študijah približno tri četrtine teh otrok in mladostnikov, neke pridružene psihološke ali pa psihiatrične težave, lahko je to kot nek ADHD, anksioznost, depresivnost, motne hranjenja in tako naprej.

In je zelo pomembno, da teh dodatnih težav ne izgubimo izpred oči, če se osredotočimo samo na spolno disforijo. Ta je bolj posledica, kot pa vzrok težav. Zato je zelo pomembno, da najprej rešujemo in poskušamo ustrezno lajšati osnovno težavo.

Koliko pa se je doslej sploh naredilo, da bi se ob tej močni ideologiji teorije spola vzpostavile neke etične smernice, ker vemo, da je danes, že vsak, ki govori proti temu, označen kot sovražni govor, diskriminacija in tako naprej?

Iz zgodovine poznamo v veliko situaciji, ko je družba nekako hotela ali pa tudi dejansko vplivala na medicino in praviloma se to ni dobro končalo. Tukaj moramo prav tako stremeti k temu, da ne odstopamo od teh sicer obstoječe medicinske standarde, se pravi standarde, ki niso sami sebi namen, ampak so tukaj zato, da zaščitijo ljudi pred medicino, lahko tudi pred družbo.

Ti standardi imajo dolgo zgodovino, se pravi, od Hipokrata naprej.

Lahko rečem, da se v zadnjem času stvari tudi na tem polju spreminjajo. Britanska nacionalna zdravstvena služba je v tem letu objavila zelo obsežno poročilo na to temo, ki ga je pripravila pediatrinja Hilary Cass, ki je bila tudi nekdanja predsednica Kraljevega kolidža pediatrov.

V tem poročilu je praktično vse dokaze, vse študije na tem področju zelo natančno preverila in poskušala ugotoviti, koliko je tukaj zadaj znanosti, koliko vemo o tem, kaj bi mogli delati in tako naprej.

In ona je ugotovila, da v bistvu sploh, če tukaj imamo pediatrično populacijo, da ta potrditvena terapija ni podprta z ustreznimi terapijami. Potrditvena terapija pomeni, da potrdimo želeni spol pri mladostniku, kar ima tudi nepopravljive posledice.

To poročilo tudi priporoča previdnost pri predpisovanju hormonskega zdravljenja mladostnikom mlajšim od 18 let. Velika Britanija tudi ne dovoljuje več predpisovanja zaviralcev pubertete. Tako da tukaj so oni naredili v zadnjem času nekaj zelo odločnih korakov.

Opažam tudi, da se stanje nekako normalizira, bi lahko rekel, da je spet v okvirju nekih obstoječih medicinskih standardov. Druga taka stvar, ki bi jo omenil v letošnjem letu, pa je projekt, v katerem sem imel možnost celo sodelovati.

Pod vodstvom slovenske pedopsihiatrinje in je profesorce Maje Drobnič Radobuljac je Evropsko združenje za otroško in adolescentno pedopsihiatrijo, ki združuje praktično vse evropske nacionalne organizacije pedopsihiatrije, izdalo izjavo na tem področju, ki poziva k temu, da se medicina izogiba nekemu eksperimentalnemu ali pa nepotrebnemu invazivnemu zdravljenju in da se držimo teh načel.

Se pravi, zlasti najprej ne škodovati. To je v bistvu bilo, lahko bi rekli, osrednja medicinska norma od Hipokrata naprej.

Tudi komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko stoji na podobnem stališču, se pravi da mora biti nekako ključna, nekako ustrezna, celostna obravnava, interdisciplinarna obravnava, da se režimo obstoječih etičnih standardov, zlasti v pediatrični populaciji, ki je sama po sebi ena od teh ranljivih populacij, ki je deležna večje zaščite, ker sami še ne morajo odločati popolnoma v sebi.

O tem ste predavali tudi na letošnji mednarodni konferenci konferenci krščanskih učiteljev letos. Kaj ste jim svetovali? Ne nazadnje se srečujejo s takimi primeri tudi na katoliških gimnazijah?

Poudaril bi, da zagotovo po neki človeški plati ti otroci, mladostniki, zagotovo potrebujejo nek čimbolj miren pristop, veliko mero empatije, tudi če je možno starševske podpore, podpore okolja, kjer se nahajajo zlasti, pa v bistvu tudi to, da jih suportirajo ustrezni strokovnjaki, kot so klinični psihologi, psihologi, pedopsihiatri.

Zagotovo lahko rečemo, da hormonskih zdravil ali zaviralcev pubertete ali celo kakšnih operativnih posegov ti otroci, mladostniki ne potrebujejo. Se pravi, da jim je treba predvsem zagotoviti ustrezen človeški in pa strokovni, psihološki suport.

Zlasti, kot sem omenil, se pogosto pri teh otrocih v ozadju skriva neka druga duševna stiska ali pa razvojna motnja, ki jo je treba prepoznati, in videti, v čem je v resnici tukaj problem.

Ob tem pa seveda ohraniti neko mirnost, pri večini je to neka prehodna faza, puberteta je čas nekih iskanj, preizkušanj, tudi na drugih področjih in tukaj morda velja nekaj podobnega. Se pravi stati ob strani, ohraniti mirnost, ponuditi empatijo in pa strokovno pomoč.

Seveda bo pa, kot smo prej videli, v nekih zelo redkih primerih morda ta motna vztrajala, se morda zelo redko tudi krepila. Tam pa seveda je morda potem, kasneje, v neki mladi odrasli dobi čas za kaj več.

Prisluhnite celotnemu pogovoru.