Taizejski bratje so se nas zelo razveselili

Slovenija | 25.08.2024, 08:10 Marjana Debevec

Medtem ko v Sloveniji še vedno odmeva novoletno taizejsko srečanje, ki je tokrat potekalo v ljubljani, se je večja skupina mladih v organizaciji Katoliške mladine konec julija odpravila v Taize, majhno francosko vasico, kjer se je zgodba občestva bratov različnih krščanskih denominacij tudi začela. Kako je bilo priti v Taize po močni izkušnji pripravi srečanja v Ljubljani smo v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve vprašali Marijo Poklukar in Jošta Plevela.

S taizejskimi brati so naši mladi tesno sodelovali že od lanskega februarja, ko so začeli pripravljati novoletno srečanje v Ljubljani. »Zdaj ostajamo v stikih preko Whatsappa, kadarkoli se zgodi kaj športno pomembnega za Slovenijo, smo na vezi, kadarkoli se dogajajo kakšne taizejske molitve, si pošljemo kakšno fotografijo. In brati so nas bili iskreno veseli zdaj, ko so nas ponovno videli,« je povedala Marija Poklukar.

Ob tem povejmo, da Taize vsako leto obišče več tisoč mladih, pa so vendar bratje našli čas za osebne stike z mladimi iz Slovenije. 

»Štiri mesece smo preživeli z njimi, potem pa gre vsak svojo pot in zelo lepo mi je bilo, kljub temu, da se v bistvu nekaj časa nismo videli, pa mogoče nismo bili veliko v kontaktu, ampak ko smo prišli skupaj, smo bili pristno iskreno veseli drug drugega,« se obiska v Taizeju spominja Jošt Plevel.

Prvič je šel Tour de France skozi Taize in vsi so z veseljem navijali za našega Pogačarja.

Da bi tudi drugi mladi to doživeli

Jošt je prvič obiskal Taize pred dvema letoma. Tja je odšel brez nekih posebnih pričakovanj. »Pa me je takrat zelo nagovorilo. Po eni strani način molitve s taizejskimi pesmimi, pa tudi tišina, pa Božja beseda, kako se vse skupaj prepletalo. Pa na drugi strani izmenjava z drugimi mladimi ljudmi, predvsem iz Evrope, ampak tudi širše po svetu. To je zame zelo lepa izkušnja. In ko sem zvedel, da bomo prinesli delček tega tudi v Ljubljano, v Slovenijo, sem si rekel, da to je nekaj takšnega, kjer bi želel zraven pomagati, da bi tudi drugim omogočil, da to vidijo.«

Precej radikalna stvar ...

Mariji Poklukar se je pred odhodom v Taize zdelo, da gre pri tem bolj za petje in druženje. »Potem pa me je zelo presenetilo, ko sem šla sama tja, na kakšen način je v resnici Taize precej radikalna zadeva, zato, ker zelo zares živijo to, o čemer govorijo, v smislu odprtosti, pogovora, tega, da ima vsak lahko besedo in hkrati tudi zaupanja, popolnega zaupanja Gospodu. Bratje se tam preživljajo v resnici z delom svojih rok. Pa tudi vsi, ki tja pridemo, živimo zelo preprosto, celo prostovoljci, ki tam ostanejo za eno leto, nimajo bistveno boljšega življenjskega standarda, kot ga ima en obiskovalec. Potem pa tišina, pa prostor, priložnosti in vabila za molitev, ki se tam dogajajo dnevno, tega je res veliko in ljudje se v tem veliko pogovarjajo in izkoristijo priložnosti, ki so tam na razpolago.«

Ne moremo oznanjati edinosti, če je ne živimo

V organizaciji Katoliške mladine sta se v tem poletju v Taize odpravila dva avtobusa mladih iz Slovenije. Preživeli so običajen teden v tej francoski vasici, kar vključuje molitev trikrat dnevno, zadolžitve, ki jih dobi vsak udeleženec, pogovori v skupinah na temo odlomka iz Božje besede in čas za tišino.

Vedno so bili v skupinah mladi iz različnih narodov, srečali pa so tudi pripadnike drugih krščanskih veroizpovedi. Ko je teden prijateljstva z muslimani, so tam tudi muslimani ali pa ob drugi priložnosti Judje.

»Srečanje s tezeskimi brati je za mene pomenilo veliko usmeritev k bistvu krščanstva, ravno zaradi tega, kot je tudi ustanovitelj skupnost brat Roger govoril, da ne moremo mi pridigati svetu enotnosti, bratstva, prijateljstva, če tega ni niti med nami kristjani. In kako pomembno je potem med vsemi recimo v čisto konkretnem življenju, ki se zgodi v Taizeju, iskati tisto, kar nam je skupno in tisto, kar zares verujemo, ker najpomembnejše resnice so vendarle nekaj, kar nikoli v zadostni meri ne kontempliramo in za kar se je treba vsakič znova truditi, da zares živimo.«

Ne samo deset sekund v tišini ... Osem minut!

Med slovenskimi udeleženci jih je bilo kar nekaj prvič v Taizeju. »Navdušilo jih je, koliko mladih je res tam, kako so si mladi različni in kako lahko se je družiti s tako različnimi mladimi.
Potem je bil drug vidik, čisto praktičen, ko imaš ti v Taizeju eno zadolžitev, se počutiš veliko bolj odgovornega za dogajanje v samem Taizeju in na ta način tudi veliko lažje vzpostaviš stik z ljudmi, ki govorijo sicer druge jezike, ampak se potem izkaže, da znajo peti iste pesmi.

In je potem to ena oblika druženja ali pa ena oblika zabave. Pa tudi globina se jih dotakne, ker ponavljati en in isti spev kar nekaj časa, pa potem preživeti tudi 8 minut v tišini, ki vendarle traja 8 minut in ne 10 sekund, je nekaj, kar jih prevzame in ko vidijo, da to zdržijo, jim to da misliti,« je pojasnila Marija, ki je tudi fotografirala celotno dogajanje.

Vzpostavi se posebna vez

Z njo se je strinjal tudi Jošt. Prepričan je, da se ob srečanju z drugačnimi mladimi razbije marsikateri predsodek. »Pa tudi je zanimivo videti, kako je včasih na začetku tedna nekdo še zelo zadržan, potem pa ugotovi, kako lahko je tukaj spoznavati nove ljudi in na koncu tedna vidi, da se je z mladimi iz različnih držav, ki jih mogoče nikoli več ne bo videl, vzpostavila neka vez.«

»Jaz bi mogoče izpostavila še to, da nekatere stvari, ki jih imamo za samoumevne, kadar smo tukaj v Sloveniji, se izkažejo, da niso takšne, kot si v Taizeju. Recimo ko smo zapeli slovenski spev V Tebi je izvir življenja, je mladim ogrelo srce, saj so jo slišali med številnimi španskimi, nemškimi, angleškimi, latinskimi pesmimi. Navdušilo jih je tudi, ko se na primer nek Nizozemec zraven trudi izgovarjati besedilo ali pa jih prosi, da oni ponovijo besedilo zanj.«

Pustila pekarno v Novi Zelandiji in odšla v Taize

Jošta Plevela je nagovorilo predvsem srečevanje z zanimivimi ljudmi, kot je bil nek Nizozemec, ki je zdravljen od drog in alkohola. Tudi Marijo Poklukar so nagovorile številne zgodbe mladih in njihova različnost. »V pogovorni skupini, kjer sem bila jaz, je bil z nami tudi en mlad poročen par, ki sta prišla živeti v Taize kot prostovoljca. Doma sta bila iz Nove Zelandije in sta pripotovala v Taize za tri mesece. Doma sta pustila pekarno, prevzela jo je njegova nečakinja, in sta prišla sem. Se pravi odrasel, poročen par pusti službo in pride v Taize za tri mesece ali pa 18-letnik, ki si je vzel pavzo od šole. In kako zanimivo je, da tam vsak dobi nekaj zase.«

Drug vidik, ki jo je letos posebej prevzel, pa je bila tišina, ker je konec tedna preživela v tišini. Bratje namreč omogočajo obiskovalcem preživeti v tišini teden dni ali pa za konec tedna. »To pomeni, da bivaš ločeno, hodiš pa na iste molitve, ki se jih sicer udeležujejo vsi ostali. Tukaj sem res videla, da je tišina na vseh duhovnih vajah v tišini enaka. Mislim, da je Bog vedno isti, ne glede na to, ali gre za ignacijanske ali gre za duhovne vaje v Taizeju. In skupnost, ki se ta gradi v tišini, je tudi ena posebna skupnost, posebej taka prizanesljiva, sprejemajoča, pa po drugi strani radikalna.«

Fotoknjiga iz novoletnega srečanja v Ljubljani!

Na Katoliški mladini so pripravili fotoknjigo iz fotografij uradnih fotografov Evropskega srečanja mladih. »V njej lahko najdete tudi opis vsakega od dni, izsek iz nagovora, ki ga je Prior, brat Matthew imel vsak večer v Stožicah. Potem pa je tudi seznam vseh delavnic, ki so potekale tekom srečanja in pa seznam vseh župnij, ki so gostile romarje.«

Fotoknjigo je mogoče v prednaročilu naročiti do 15. septembra na spletni strani Katoliške mladine oziroma v njihovi spletni trgovini. Natisnili jih bodo namreč le toliko, kolikor bo naročil.

»Niti si ne predstavljaš, koliko občutij in spominov vrnejo fotografije, ki jih vidiš. Fotografij bo veliko, več kot dvesto jih je zbranih v tej fotoknjigi, tudi iz župnij, ki so gostile mlade, tako da smo res poskušali pokriti čim širši nabor vseh prizorišč, na katerih so potekale katere koli dejavnosti tekom srečanja,« je še povedala Marija Poklukar.