Konec dober, vse dobro

Komentar tedna | 16.08.2024, 14:29 Roman Vučajnk

Sredi nekaj tisočglave množice je že globoko v liturgičnem dogajanju osrednje evharistične daritve zajokal deček. Begal je nekaj korakov v eno smer, nato je zavil drugam, vekal in klical mamo. Bilo je na praznik Marijinega vnebovzetja in deček je v hipu doživel strah, da je mama odšla drugam. Tokrat se je izšlo dobro: fantu so takoj pomagali ljudje, mu obrisali solze in mu dali malce vode ter stopili z njim na stran, da bi ga pomirili in poizvedeli vsaj, kako mu je ime in kje je nazadnje videl mamo. Komaj je pomirjeni fantič končno izdavil svoje ime: »Tobija,« so že pristopili njegova mama, oče in mlajši brat ter ga veseli objeli.

Šele ure kasneje me je zadelo, kakšno sporočilo smo dobili s to prigodo. Ime Tobija namreč pomeni »Bog je dober«. Če vprašamo malega Tobija, njegove starše in vse, ki so pomagali, sem prepričan, da se bodo strinjali.

Nato se spomnim podobnih prigod izpred skoraj desetletja. Dogajanje je bilo precej podobno: prestrašeni in utrujeni otroci, ki so v hipu izgubili starše izpred oči in v stiski niso znali povedati, kako jim je ime in kje so nazadnje videli mamo. Obkroženi z visokimi in pri miru stoječimi neznanci, ki so se sicer nasmihali in izmed njih nekateri skušali z glasom pomiriti strah, a so bili previsoki in preveč neznani, da bi takoj uspeli priklicati občutek varnosti.

Bilo je v času begunske in migrantske krize v enem od zbirnih centrov ob meji. Bila je noč in nekaj mater so odpeljali v šotor k zdravniku, obenem pa so skupine migrantov, med njimi otroke, že vkrcavali na avtobuse in jih peljali na sever. Tako ločene družine so številni uslužbenci uradov za begunce iskali in povezovali čez velike razdalje. Vsi, ki so se našli, tudi lahko rečejo, da je Bog dober. Upam, da so na neki točki tako dejali tudi izmučeni uslužbenci.

Je bilo pa tudi dogajanje, ko glasovi prestrašenih in v osamelost potisnjenih otrok niso bili več vekanje in njihovi koraki več niso begali sem ter tja. Njihova izsušena grla so šepetala imena staršev, ki jih več niso mogli objeti ali vzeti v naročje. Njihove velike oči so se vse bolj zadrževale na neki točki za obzorjem, za katero se nam je zdelo, da jo vidijo le oni.

Bilo je v ukrajinskem mestu v cerkvi, kamor so prinašali padle branilce domovine k pogrebnim mašam. Upam in molim, da ti otroci vedo, da je Bog dober, saj so ga takega spoznali po ljubezni, naklonjenosti in toplini ljudi, ki so jih obstopili in objeli skozi osamljenost. Ne več visoki in pri miru stoječi neznanci, pač pa taki, ki so pokleknili nižje in bližje k njim.

Dobrota potrebuje bližino in Bog nas vabi, da Njegova dobrota deluje skozi nas v odnosu do bližnjega. V stiski, v bolečini, pa tudi v veselju, ko najdemo mir.
Bog je dober in v Svoji dobroti nam je tudi razodel, kaj nas čaka na koncu – na koncu časov, na koncu zemeljskega življenja, na koncu tega, kar poznamo. Na koncu je možnost odrešenja in če je tak konec, je dober in bo vse dobro.