Smo še Marijin narod?

Komentar tedna | 09.08.2024, 15:07 dr. Janez Juhant

O Velikem šmarnu je na mestu vprašanje o vplivu vere v Sloveniji. Opažamo odsotnost krščanskih vrednot v življenju kristjanov in upad obiskovanja svetih maš in prejemanja zakramentov ter pomena vere in Cerkve v zasebnem in javnem življenju. Večina se prilagaja všečnim medijsko-političnim shemam; važnejša od vsebine postaja »embalaža«, - tako nadškof Zore. Žal tudi »verni« sodelujejo pri vprašljivih, za človeka in narod škodljivih družbenopolitičnih odločitvah. Celo če se sklicujejo na krščanstvo, presenečajo zaradi podpore ukrepom, ki teptajo krščanske in splošnočloveške vrednostne temelje.

Razburjamo se ob pariškem olimpijskem spektaklu, ki je na čuden, za kristjane žaljiv način, izkoristil zadnjo večerjo, da bi s krščansko ikonografijo učinkoviteje promoviral sekularni blišč. Organizatorjem manjka fantazije zato zlorabljajo verske simbole za sekularne performanse in iz verskih simbolov ustvarjajo »embalažo« za uveljavitev svojih sprevrženih sporočil. Mavrično nasilje sodobne družbe je izpadlo kot plehek sekularni videz, ki kaže, da ta civilizacija izgublja tla pod nogami, saj usiha njen človeški naboj. Skrajnosti teorij spola, blišč pozunanjenosti, postmoderni »vse gre« oziroma »vse je dovoljeno« se vse bolj izrojeva v praznino te civilizacije.

Probleme propadanja zahodne kulture so že davno naslovili preudarni in odgovorni duhovi doma in po svetu; tudi predavatelji izzivalnega Bohinjskega socialnega tedna slovenskih katoličanov konec avgusta leta 1939. Po eni strani presenečajo s pronicljivimi uvidi v človeka in družbo v za Slovence in Evropejce izjemno zahtevnih razmerah tik pred drugo svetovno vojno. Tudi oni opozarjajo na izpraznjenje duha in življenjske vsebine, ki vodi v slepo ulico in izbris duhovnega izročila več desettisočletne dediščine človeštva ter v izgubo stika z bistvenim. Poveličevana francoska in druge revolucije so s terorjem nasilno iztrgale Boga, zlorabile človeka in podrle ustaljeni družbeni red. Kjer pa Bog ni več Bog, tudi človek ne more več biti Človek.

Uveljavljanje navideznega blišča imajo na vesti ribiči človeških duš, ki so in še danes spretno izkoriščajo stisko, naivnost in pohlep po dobrinah in oblasti ljudi, ki so za kratkoročne koristi, slavo in oblast pripravljeni poteptati svoja prepričanja. Stratege obvladovanja množic slavijo ali jim kimajo nekdanji in moderni sužnji. Ti diktatorji za svoj status potrebujejo lojalnost umirajočih na obroke. Zaradi njihove človeške sprevrženosti njim in žal tudi nam uslužni lakaji ustvarjajo spektakel, videz, da lahko v duhu kruha in iger zasvajajo množice.

Slovenija je zašla na to pot z Društvom prijateljev SZ, OF, strahovlado partije in danes se to nadaljuje z vzdrževanjem privilegijev revolucije. Drobtinice z mize terorističnih diktatorjev so celo duhove bohinjskega tedna vpregle v ta voz in celoten narod pahnile v naročje krvavi revoluciji in njenemu suženjstvu. Pozivi Lamberta Ehrlicha in drugih pokončnih kristjanov in demokratov k sodelovanju in dialogu naroda niso zalegli. V Nemčiji je Karl Rahner leta 1946 pridigal o Evropi, ki je pred odločitvijo prekletstva ali blagoslova: Ali bo propadla kot »dežela degeneriranih narodov, ki so postali berači na telesu, duši in duhu in bo Zahod ponovno bojišče sveta, ki bo propadalo v krvi in solzah« ali pa se bodo narodi sposobni dvigniti iz ruševin in gorja vojne k novemu življenju z Bogom. To postaja vse bolj pereče vprašanje Slovenije, Evrope in sveta.

Brez tarnanja o pešanju vere, upadu rodnosti, vplivu globalizacije, vplivu starih in novih tujih in domačih izkoriščevalcev in njihovih mavričnih in morilskih sporočil kljub trdoživosti teh vplivov zgledni katoličani lahko vztrajamo na božjih temeljih. V družinskih, poklicnih in drugih javnih opravilih lahko z zgledom in zavezanostjo resnici in pravičnosti, s poštenostjo, pogumom, odločnostjo in požrtvovalnostjo ustvarjamo pogoje človeškega krščanskega vzajemnega sveta. Odločimo se lahko za boljšo, a strmo pot, ki vodi v odrešenje. Ni nujno da bomo uspešni v civilizaciji »embalaže,« a dali bomo svoj pečat Božji zgodovini, ki prinaša mir srca in zato prenavlja tudi obličje zemlje. Ne pustimo si vzeti tega upanja in se za drobtinice prodajati sodobnim tehnokratom, ki hočejo tudi iz ljudi napraviti le svojo »embalažo«.

Naši medvojni in povojni mučenci so v tem uporu dali svoje življenje. Naj nam bodo priprošnjiki, zgled in opora. Ob pogledu k Venbovzeti, kjer oni z njo kraljujejo in sploh ob spominu na vse žrtve totalitarizmov krepimo to vero in upanje sebi, posebno pa mladim, da bodo pripravljeni stopiti na strmo pot, ki nas vodi na goro, kjer nam bo sijalo sonce neuničljive pravičnosti. Naše noge bodo lahko bolj utrujene, kot je dejala ameriška črnska protestnica, a naš duh bo svoboden in Slovenija vendar Bogu posvečena dežela.