Vrelec ob morju | (foto: ARO)
Smrad zdravilnega vrelca
Radijske počitnice Alen Salihović Urša Sešek
Peti dan je minil v znamenju izleta. V počitniški aranžma je bil vključen poldnevni izlet, na katerem smo skupaj prevozili približno 110 kilometrov. Najprej smo obiskali Konstanco, regionalno središče ob obali Črnega morja, že v času rimskega imperija imenovano Tomis. Konstanca je peto največje romunsko mesto in ima približno 400.000 prebivalcev. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru, ki pripoveduje zgodbe bogate tradicije, stare več kot dva tisoč let. Multikulturno mesto se ponaša s katoliško cerkvijo sv. Antona Padovanskega, pravoslavno katedralo apostolov Petra in Pavla ter muslimansko džamijo na oddaljenosti le nekaj 100 metrov.
Po prostem času za samostojne oglede in nakupe smo nadaljevali vožnjo v bližnje vinorodno področje Murfatlar, kjer so nas domačini pospremili v vinsko klet, v kateri smo degustirali lokalna vina in uživali v hrani s folklornim programom.
Spodbuda pri sveti maši: "Ko Bog razblini meglo, ko spet zadoni njegova beseda - bodi svetloba - tedaj se stresejo temelji zemlje - kot so se ob ustvarjanju vesolja, kot so se na gori Sinaj ob svetlobi Božjih zapovedi, kot se je razpočila skala in je svetloba oslepila stražarje, kot se je verjetno zatresel tisti špampet, na katerem je spal Jožef, ko mu je v temo duha in srca Bog posvetil z učlovečenjem Njega, ki je Luč od Luči.
No, pa danes smo slišali tisto veličastno dogajanje, ko je na gori Karmel usekala svetloba, Luč ogenj z neba, ki je osramotil Baalove svečenike, vrnil Eliju pravo mesto - predvsem pa prižgal daritev, ki je prepričala ljudstvo v spoznanju: Gospod je Bog! Gospod je Bog! Sveti Jožef je pravzaprav takšna priča luči Božjega krika na začetku stvarjenja, ko novemu stvarjenju pomaga reči: Bodi svetloba. Sveti Jožef je priča luči Božjega diha ob zapovedih na gori Sinaj - ko sedaj on dahne zvestobo Božjemu vabilu."
Utrinek 22. radijskih počitnic Urše Sešek
Prebudila sem se v prvo jutro ob Črnem morju in odšla raziskovat okolico hotela. Korak sem usmerila na mivko obale in tekla. Čez nekaj metrov sem zavohala smrad in v strahu pomislila, da Romuni brez sramu v morje tik ob obali spuščajo kanalizacijo. Potrditev sem dobila v malem tolmunčku, v katerega je iz dveh cevi tekla topla in rumenkasta voda. Bljak! Malo naprej sem našla celo ostanek kanalizacijske napeljave, v kateri je bila zataknjena gumijasta cev, iz nje pa je tekla voda. Na obali. Ob ležalnikih!
Prav strah me je bilo, kaj bodo rekli naši počitnikarji. Kam, da smo jih pripeljali! Upala sem, da je kriv jutranji zračni pritisk, ki smrad vleče k tlom.
Popoldne nas je šlo več na sprehod ob obali in vsi smo razmišljali podobno. Smrad po gnilih jajcih se je širil vsepovsod. Ko smo z gnusom ogledovali tisto "skulpturo iz kanalizacijskih cevi", je k nam pristopil mlad moški in nas povabil, da se z vodo, ki teče iz cevi, umijemo. Povedal je, da je to zdravilna voda polna žvepla, ki izvira ob obali in je odlična za kožo in sklepe. Marcel živi v Angliji, tam ima družino, domovino in domače pa zelo pogreša. "Tam živim, a življenje imam tu!"
Sprememba dojemanja ob istih dejstvih.
Voda, ki je bila nekaj trenutkov nazaj umazana kanalizacija, je postala zdravilna. V vodo, v katero nismo hoteli položiti niti prsta, smo se zdaj usedli in se namazali z njenim blatom. Voda, ki je smrdela po gnilih jajcih, je postala balzam za kožo.
Pa sem se zamislila. Ko sem se (so me) prepričali, da je nekaj dobro zame, ko sem začela verjeti v zdravilno moč, me smrad ni več motil. Nisem bila več zaskrbljena, le hvaležna.
Da bi se le znala tako prepričati tudi ob drugih skrbeh. Da bi le pustila, da mi ob tem pomagajo bližnji.
