Mag. Miran Možina, psihiater, sistemski psihoterapevt, ustanovitelj in direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja. | (foto: NL)
Miran Možina: Na medmrežju je veliko socialne kanalizacije.
Za življenje Nataša Ličen
Psihiater, psihoterapevt, ustanovitelj in direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki je za svoj prispevek k razvoju psihoterapije prejel priznanje Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Pogovarjali smo se o družbenem dogajanju, o vse bolj zaznavnih problemih v šolskem prostoru, in kako lahko izrabimo počitniški čas.
»Družba bi morala biti še posebej pozorna prav na ogledalo, ki nam ga dajejo otroci in mladostniki. Oni so namreč najranljivejši del populacije. Žal se med njimi v zadnjih petindvajsetih letih veča intenziteta problemov, v veliki meri tudi zato, ker se v družbi nasploh veča tudi neenakost. Družbeno in globalno ravnovesje je vse bolj krhko in negotovost, kaj bo prinesel jutriošnji dan, je vse večja. Zavedanje širše slike bi morda pripomoglo k skromnejšemu sobivanju drug z drugim. V velikem merilu nam torej ne gre dobro. Kako pa delati stvari lokalno, ki bi šle v obratno smer od tega mega negativnega toka? To se mi zdi ključno.«
S porastom pametnih telefonov in socialnih omrežij je pri otrocih in mladostnikih vse več anksioznosti, depresivnosti in tudi samomorilnosti.
»Eksperiment«, ki se je zgodil v zadnjih petindvajsetih letih je prodor informacijsko komunikacijske tehnologije v naše vsakdanje življenje - družabne in družbene povezave naj bi obogatile socialno življenje mladih, a se vse bolj kaže da je to dvorezni meč. Dogaja se obratno, stopnjujejo se socialni pritiski, tudi nasilnost preko teh omrežij in širijo se norme, ki otrokom škodujejo. Predvsem norme, ki poudarjajo pomen videza preko »selfi« kulture, in prirejanje svojega videza idealiziranim pričakovanjem za vsako ceno.«
»Najstniška leta so še posebej krhka zaradi oblikovanja samopodobe, ki je zaradi neizkušenosti še zelo nedodelana in v to prodrejo ti močni vplivi. Zaskrbljujoče je, ko vidimo, da je vse manj prostora za vpliv najbližjih. Če mlad človek preživi po šest ur ali več na medmrežju, se vanj vtisnejo norme, vrednote teh vplivov.«
Še vedno nam gre relativno dobro, a kar je zaskrbljujoče, nekaj se dogaja po socioloških kazalcih – gre na slabše.
»Poslušalce bi najprej opozoril, da je moj pogled seveda terapevtski, torej iz srečevanj z ljudmi v hudih stiskah. Name še posebno »padejo« težji primeri, kar vpliva na moj splošni pogled. Čeprav si prizadevam dopolnjevati svoj pogled z branjem iz zanesljivih virov. Če pogledamo podatke, ki jih najdemo na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je pomemben podatek, da gre večini otrok in mladostnikov v Sloveniji, recimo približno sedemdesetim odstotkom, relativno dobro. Približno četrtini pa ne gre tako dobro, od teh večina ne išče pomoči, manjši del pa in tam sem jaz srečujem z njimi. Moj pogled je iz tega najbolj ranljivega dela populacije.«
Počitnice kot priložnost
»Odvisni smo od interneta, priznajmo si, nekateri pa zabredejo v zasvojenost. Žal je splet poln odpadkov, onesnaženja. Na medmrežju je veliko fekalij kljub temu, da na tisoče ljudi, t.i. "poklicni čistilci", ki so zaposleni pri gigantih, kot sta Google, Facebook ind., dnevno čisti posnetke, videe, ki so prehudi, da bi jih kdor koli videl. Po drugi strani internet postaja ogromna trgovina, torej spodbuja potrošništvo, zato bi morali, še več truda kot že, vložiti v varno rabo interneta in se naučiti kako omejevati ali blokirati določene vsebine in dostop. S širjenjem uporabe umetne inteligence pa tudi vse težje ločimo verodostojne od lažnih informacij. To je vsakdanja tema vsake družine, ko se v poletju odpre še več možnosti za stik z medmrežjem. Zato, kako omejevati? Strokovnjaki, ki se dnevno ukvarjamo s tem, smo zmedeni, kaj šele starši in učitelji.«
Če delamo nekaj iskrivo, z dušo in srcem, komaj čakamo, da bomo to lahko spet delali. Bi lahko tudi med počitnicami razmišljali tako? Razvijajmo tovrstno živost, tudi z otroki, pa se bo življenje drugače obrnilo.
Sploh še imamo krmilo v manjših skupnostih v rokah?
»Morda mislimo, da ga imamo. A smo del velikega, globalnega toka, ki nas nekam nosi. Veliko je trenja, konfliktov, pomanjkanja dialoga. Kar bi morda pomagalo, je to, da sedemo za skupno mizo in si priznamo dezorientiranost. To je zdaj, se mi zdi, glavni izziv - priznati si nemoč, kar ni lahko. Ne eden ne drugi nima splošno veljavnih odgovorov in dobrih rešitev, ki bi se jih lahko oprijeli. Prvo je torej priznanje nemoči, dezorientiranosti, drugo pa povratek k skromnosti. Kot velika človeška skupnost smo vedno bolj odvisni drug od drugega tudi zaradi vse večje odvisnosti od interneta. Kibernetski napad bi npr. lahko v trenutku zaustavil promet, finančne izmenjave, preskrbo s prehrano, elektriko, vodo, torej z osnovnimi dobrinami, ki jih potrebujemo za preživetje. Kot človeštvo smo vedno bolj krhki v vse večjem obsegu.«
Ljubezen v navezavi z modrostjo in pravičnostjo
»To je trojka, ki naj bi bila med seboj tesno povezana, v kolikor hočemo sebe in svet obrniti na bolje. Ljubezen ostaja ozka, čeprav se v sočutju lahko odpira preko ožjega kroga tistih, ki jih ljubimo, torej preko meja lastne družine, sorodnikov, prijateljev. Ko na primer začutimo čudež ljubezni ob dojenčku, majhnem otroku, v bratski oz. sestrski ljubezni, je to zelo živo in izpolnjujoče, da samo po sebi kliče po širjenju.
Le če bodo ti trije vidiki - ljubezen, modrost, pravičnost, delovali skupaj, se lahko nadejamo boljšega sveta.
Vendar samo ljubezen ne bo dovolj za rešitev velike civilizacijske krize, v kateri smo se znašli. Potrebni sta tudi Modrost in pravičnost. Modrost je zame širjenje zavedanja, ki prinese globlji uvid in občutek povezanosti z vsemi ljudmi, s čudovitim svetom narave in tudi fizikalnim svetom. Modrost nam odpre oči za tesno povezanost ljudi z drugimi živimi bitji, rastlinami in tudi neživim svetom. Zato modrost pomaga širiti ljubezen, kot pri tem pomaga tudi pravičnost, ki odpira vprašanje vključevanja in integracije, kako širiti prostor za vse manjšine in kako zmanjševati trpljenje, mučenje, krutosti in nasilje. Le če bodo ti trije vidiki - ljubezen, modrost, pravičnost, delovali skupaj, se lahko nadejamo boljšega sveta.«
