Nasilje | (foto: Pixabay)
Brežiški župan: Bilo bi nerazumljivo, da bi se domačini umikali zaradi ene družine, ki ustrahuje kraj
Slovenija | 12.06.2024, 13:42 Marta Jerebič
Občina Brežice je po napadu romskega učenca na devetošolca v OŠ Vélika Dólina sprejela več ukrepov za zagotavljanje varnosti. Potem ko so včeraj v šolo prišli le štirje od 130-ih učencev, je večina danes prišla v šolo, nam je povedal brežiški župan Ivan Molán. Medtem je mama napadenega učenca za Svet na Kanalu A povedala, da je imel njen sin prerezano čelo in da je psihično popolnoma na tleh. Strah ga je in ne želi si vrniti v šolo.
Šola je zaradi težav z romskimi učenci že prej zaposlila dodatno pomočnico. Zdaj so dodali varnostnika, svojo prisotnost v okolici šole je povečala tudi policija, brežiški zdravstveni dom pa učencem in zaposlenim ter po potrebi tudi staršem zagotavlja psiho-socialno pomoč. »Danes sem govoril z ravnateljico. Večina otrok je prišla v šolo. Tudi s starši smo se pogovarjali. Dejstvo je, da bi bilo res nerazumljivo, da bi se domačini umikali zaradi ene družine, ki ustrahuje praktično cel kraj in tudi to šolo. Dejstvo je, da je to majhna šola in če ne bo obiska, je ogrožen njen obstoj,« je za Radio Ognjišče povedal brežiški župan Ivan Molan.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je zmotilo, da se je pri incidentu navajalo, da je nasilni učenec Rom. Molan odgovarja: »Mi imamo v Sloveniji sploh problem, da si zatiskamo oči pred to problematiko. Nas je zmotilo, da jih bolj moti to, da je prišlo v javnost, da gre za Roma, kot pa to, kaj naj bi naredili. Dejstvo je, da nobeden ne rešuje te problematike.«
Občine so zaradi nasilništva pri mladoletnih Romih že pred časom predlagale zakonske spremembe. »Takrat so nas v parlamentu obsodili za rasiste. V resnici pa samo želimo, da se otrokom v problematičnih družinah omogoči neko normalno življenje.«
To med drugim pomeni vključitev v sistem vzgoje in izobraževanja od vrtca naprej. "Glede na to, da jih starši Romov ne pošiljajo v šole, da jih poučujejo samo o njihovih pravicah, ne pa o obveznostih, to pomeni, da so ti otroci, ko pridejo iz šole, potem nezaposljivi in edino prihodnost, ki jo imajo, je ta, da postanejo kriminalci in problematični v tej družbi. In tega se noben ne zaveda. Jaz bi ministrstvo rajše pozval, naj se začne ukvarjati s to problematiko, ne pa da se ukvarja s tem, da je prišlo v javnost, da je bil Rom.«
Molan je poudaril, da to ni prišlo od ravnateljice, kot jo na nek način obsojajo, ampak so to sprožili krajani in občinski svetniki.
V zvezi z nasiljem se je na Facebooku oglasil tudi psiholog Kristijan Musek Lešnik, potem ko je dobil prošnjo po komentiranju z ene od TV postaj.
Nobenega smisla ne vidim v tem, da mediji ob vsakem odmevnem inicidentu poiščejo psihologe in podobne profile, da bomo še enkrat znova povedali tisto, kar smo že ničkolikokrat. Vse kar lahko naredimo, je da še enkrat ponovimo: nasilja in nasilnih incidentov bo pač vse več, ker smo v resnici do nasilja in do nasilnežev sila strpna družba ... kljub polnim ustom in množicam napisov o ničelni toleranci do nasilja.
Perverzija naše družbe je, da na eni strani nastajajo množice priporočil in smernic, kako naj v primeru nasilja ukrepajo žrtve ... na drugi strani pa ni ne volje ne mehanizmov za to, da bi se tisti, ki se nasilja poslužujejo dosledno soočili s posledicami, bili prisiljeni prevzeti odgovornost in posledično spreminjali svoje vzorce. Nobeno znanje psihologije ni potrebno za napoved, da je in bo še naprej edina možna posledica takšnega pristopa vedno večje število tistih, bodo ugotavljali, da je nasilje učinkovita strategija za doseganje svojega, in vedno večje število žrtev njihovega nasilja. Nasilja se pač ne preprečuje s smernicami in priporočili za žrtve (ki so seveda pomembna reč), pač pa z ukrepanjem, ki zagotavlja, da so slednje čim manjkrat potrebne.
Nasilje, ki je premišljeno in načrtovano (vsi zadnji odmevni primeri v Slovenijo pretežno sodijo v to skupino) seveda ni impulzivno. Je izbrana strategija, ki jo otrok, mladostnik, ali odrasel izbere za doseganje svojega cilja, moči, prevlade, ali katere koli druge prednosti, do katere z nasiljem pride. Pri takšnem nasilju je zadeva zelo preprosta: če nasilnež z nasiljem doseže cilj brez resnih neprijetnih posledic, se nasilni vzorci krepijo; če so neprijetne posledice nasilja za nasilneža »večje« od ugodnosti, ki jih nasilje prinaša, bo pa dovzeten za spreminjanje vzorcev.
Tisti, od katerih je v resnici odvisno, kako varni se bodo v tej državi počutili otroci v šolah, na igriščih, avtobusih in še kje, nismo psihologi in drugi, ki nas mediji običajno poiščejo za komentiranje različnih incidentov ... pravi naslovniki za ta sila resna vprašanja so povsem drugje … njih velja pocukati za rokav in pobarati: "kaj ste v resnici naredili in kaj počnete v zvezi s tem, pa ne govorite prosim spet o delovnih skupinah".
