Mlada in hrustljava

| 19.07.2024, 14:30 dr. Helena Jaklitsch

Če bi vas ta trenutek nekdo ustavil na cesti in bi vas vprašal, kaj je najbolj zaznamovalo vaš vsak dan v teh dneh, kaj bi odgovorili? Skoraj prepričana sem, da bi bila vaša prva misel vročina. No, moja bi zagotovo bila, saj se vsak dan po službi vračam v topel, pravzaprav vroč dom, v katerem je termometer skočil tudi že do 28 stopinj. Skrb za okolje gor ali dol – očitno si bo treba omisliti klimo.

Nekateri med vami ste morda še vsaj malo pri zaključku svetovnega nogometnega prvenstva, marsikdo pa v teh dneh stiska pesti za našega Pogačarja, za katerega vsi upamo, da bo v nedeljo ciljno črto prevozil z visoko dvignjenimi rokami in širokim nasmehom na obrazu. V zadnjih dveh dneh tudi s strahom pogledujemo proti Krasu. Še živo so pred očmi podobe izpred dveh let, ko je gorel Kras, z njim pa na nek način tudi mi, saj je to tudi naš svet. Z neverjetno požrtvovalnostjo so ga pred rdečimi zublji pred dvema letoma branili naši gasilci iz vseh koncev Slovenije, čutiti je, da so pripravljeni tudi sedaj, čeprav vsi upamo, da ne bo potrebno.

Mnogo manj opazno je šel mimo prvi sklic evropskega parlamenta v novi sestavi. Saj je bilo nekaj novic o tem, toda roko na srce – evropska politična prestolnica se zdi tako daleč, čeprav ima prek različnih, predvsem levičarskih interesnih struj, vedno večji vpliv tudi na naše vsakdanje življenje in na naš vrednostni sistem. Seveda kakšno sočno vsake toliko časa večina Slovencev že izreče na račun bruseljskih birokratov, kaj več pa že težko. Še za domače politične teme in vladne norosti, ki nas vlečejo proti dnu marsikatere mednarodne lestvice uspešnosti, nam pogosto ni mar. Vsaj ne v tolikšni meri, da bi resno premislili, kaj se nam dogaja in nato glasno, jasno in odločno zahtevali odgovornost naših voditeljev. Pridušanje ob mrzlem pivu ali ob ledeni kavi po dolgem in po čez v tistem znanem, pa tako krivičnem »vsegliharstvu« je pač preprosteje. Pa še povezovalno, če sedimo skupaj z enako mislečimi. Ampak tokrat to ni moja tema, temveč se vračam nazaj v evropski parlament.

Pred poslanci je petletni mandat. Marsikateri politik, tudi iz Slovenije, bo v naslednjih letih stal za govorniškim pultom bodisi v Bruslju bodisi v Strasbourgu. Upam, da naši vrli politiki takrat ne bodo pozabili, da je slovenščina eden od uradnih jezikov Evropske unije, enakovreden vsem drugim jezikom naših evropskih tovarišev. In da bodo zbrane v dvorani in pred ekrani nagovarjali v jeziku, ki se lahko pohvali s tisočletno tradicijo, ki sega vse do brižinskih spomenikov, najstarejšem znanem ohranjenem zapisu v slovenščini in celo najstarejšem latiničnem zapisu v kateremkoli slovanskem jeziku. Večkrat, prevečkrat se je namreč že zgodilo, da so naši politični veljaki, tudi sedanji predsednik vlade, namesto slovenščine izbrali angleščino. Vse lepo in prav – znanje jezikov je seveda nadvse hvalevredno, toda ni vsak prostor in čas primeren za to, da se šopirimo z njimi, sploh pa ne tam, kjer je pravzaprav državnotvorno poseči po domačem jeziku. Ker če mi ne bomo govorili našega jezika, ga nihče drug ne bo. In naši politiki, odločevalci, državniki, vplivneži – kakorkoli jih že poimenujemo – se morajo zavedati, da so njihova dejanja tudi naš zgled. Dober ali slab.

Da imajo mlajše generacije vedno večje težave z znanjem slovenskega jezika, že kažejo nacionalna preverjanja znanja. Letošnja generacija »šestarčkov« je dosegla boljše rezultate pri angleškem jeziku. Marsikateri učitelj že potoži, da se mladi med seboj raje pogovarjajo v angleščini kot v slovenščini.

V nedeljo se bomo spomnili stote obletnice rojstva Alojza Rebule, slovenskega pisatelja, »intelektualca par excellence«, kot ga je označil Primož Sturman, avtor spremne besede letos ponatisnjenega Rebulovega romana Senčni ples. Rodil v Šempolaju, v slovenskem zamejstvu v Italiji v časih, ki niso bili naklonjeni slovenski besedi. Nekaj let pred svojo smrtjo je dejal: »O slovenstvu sem pisal tudi v zadnjem času, ko sem slišal ljudski glas, ki pravi, sram me je, da sem Slovenec. Sicer pa sem takšno misel slišal tudi od dveh uglednih Slovencev. Eden od njiju je dejal, da je Prešeren zablodil, ko se je odločil za slovenstvo. Zame tega problema nikoli ni bilo.« Še dobro, da imamo vzglede, kot je Rebula. Rebula je ljubil slovensko besedo, zdela se mu je »večbarvna, hrustljava, mlada« svoje misli in premisleke, zapisane v žlahtni slovenski besedi, je črpal iz antičnega izročila in krščanskega duha. Upam in želim si, da bodo tudi naši poslanci, ki predstavljajo nas in našo državo na bruseljskem parketu, v evropskem parlamentu slovenščino uporabljali samoumevno, tako kot ji pritiče kot enakopravnemu jeziku evropskih narodov. In da se ne bodo sramovali naše bogate duhovne tradicije, prežete s krščansko širino in antičnim humanističnim izročilom, ki je dala dostojanstvo vsakemu človeku. Da bodo pametno in modro govorili ter predvsem delali. V korist Slovenije, pa tudi vse evropske skupnosti.

Pa mi? Mi pa lahko vsaj poletne mesece izkoristimo za kakšno dobro knjigo. Da bo tudi naša slovenščina večbarvna, hrustljava in mlada. In da bomo tudi sami dober zgled.