Občutek smisla in tišine v jeseni in zimi življenja

Komentar tedna | 14.06.2024, 21:40 ddr. h.c. Marko Pavliha

V začetku letošnjega velikega travna smo se poslovili od dr. Mance Košir (1948-2024), matematičarke, novinarke, univerzitetne profesorice, pesnice, pisateljice, manekenke, filmske igralke, strastne bralke, prostovoljke, ambasadorke radostnega staranja, darovalke, matere, babice in prijateljice. Odpotovala je onkraj in se zlila z večno Svetlobo, vendar ne bo pozabljena niti na osojnih in prisojnih straneh tuzemstva, saj ji bomo, upam in verjamem, namenili srčno pozornost vsaj enkrat letno, za njen rojstni dan 5. sušca, ki sem ga predlagal za MANČIN DAN LJUBEZNI IN KNJIŽEVNOSTI.

Ker je bilo v zadnjem mesecu že mnogo povedanega o naši Manci, bi tokratni komentar želel posvetiti dvema knjigama, ki sta ji bili še posebej ljubi in ju je hranila v svoji bližini.

Prvo je napisal ameriški družboslovec, profesor in rogist Arthur Brooks, in jo poimenoval Vedno krepkejši: kako do uspeha, sreče in globokega občutka smisla v drugi polovici življenja (Založba Primus, 2023, prevedla Nina Frua). Že na prvih straneh me je presunila sinhroniciteta, kajti tudi njegovi soprogi je ime Ester in tudi ona je ljubezen njegovega življenja, najboljša prijateljica in gurujka.

Avtorjevo izhodišče je dokazano dejstvo, da v domala vsakem poklicu, za katerega je potrebna visoka stopnja usposobljenosti, začnejo usihati psihofizične sposobnosti nekje med poznimi tridesetimi in zgodnjimi petdesetimi leti. To nas lahko potre in zlomi, kar potrjujejo tisti zagrenjeni upokojenci, ki so si v pretekli karieri prizadevali za moč, dosežke in priznanja, toda ko vseh teh pompoznosti ni več, se jim podre svet.

Lahko pa se prilagodimo in predrugačimo, tako da namesto upadajoče t.i. "fluidne inteligence" vse bolj uporabljamo "kristalizirano inteligenco", ki pomeni sposobnost črpanja iz zaloge znanja in modrosti. Že Cicero je pred več kot dvema tisočletjema svetoval sinu, naj se v starosti posveča služenju drugim, naj kot mentor prenaša svojo modrost in svetuje.

Zato se moramo prvo osvoboditi zasvojenosti z delom, močjo, uspehom, denarjem, užitki, nagradami in častihlepnostjo, kakor tudi strahu pred upadanjem sposobnosti, da bi lahko poglobili odnose s soljudmi, se podali na duhovno popotovanje in sprejeli lastne pomanjkljivosti. Svoj način življenja moramo klesati kot kos žada, dokler ne odstranimo odvečne navlake in odkrijemo pristno bistvo.

Po starodavni indijski modrosti je tedaj čas za "vanaprašto", za tretje življenjsko obdobje, ko se vse bolj umikamo od starih osebnih in poklicnih dolžnosti in se posvečamo duhovnosti, veri, poglobljeni modrosti in poučevanju. Vse pogosteje izbiramo srednjo pot, ki se izogiba tako skrajni askezi kot pretiranemu čutnemu uživanju, kajti oba pomenita navezanost in povzročata nezadovoljstvo, zadovoljstvo pa je to, kar imamo, deljeno s tistim, kar hočemo. Če vse to prežamemo z ljubeznijo, imamo najboljši recept za katerokoli življenjsko obdobje.

Ker je profesor Brooks veren in poudarja pomen duhovnosti, me je nekoliko razočaralo poglavje o premišljevanju o smrti, ker ničesar ne pove o obsmrtnih izkušnjah, neminljivosti, prehajanju, transcendenci ... Domnevam, da je to posledica previdnosti, da ne rečem samocenzure, kajti pretežna večina materialističnih znanstvenikov še ni pripravljena na novo paradigmo, ki bo mnogo bolj duhovna kot obstoječa.

Drugo knjigo, ki je bila tako zelo pri srcu Manci Košir, je napisal Thomas Moore in nosi naslov Zgovornost tišine: presenetljiva modrost v pripovedih o praznini (Založba Primus, 2024, prevedel Erik Majaron). Ne gre za angleškega renesančnega humanista ali irskega pesnika z identičnim imenom, marveč za sodobnega ameriškega psihoterapevta, glasbenika, teologa, pisca in predavatelja (letnik 1940), ki je zaslovel s knjigo Nega duše in drugimi deli o duhovnosti in globinski psihologiji.

Pisec s pomočjo 40 zgodbic z žlahtnim krščanskim, budističnim, zenovskim, taoističnim, hinduističnim in jungovskim pridihom razglablja o pomenu praznine, o tišini, presledkih, premorih, izvotlenosti ... Znebiti se nečesa, opustiti, izprazniti, pozabiti, nedefinirati, izgubiti, neizreči, biti odsoten in neveden ter prenehati je pogosto bolje kot oklepati se obstoječega. V tišini in praznini namreč odmira ego in se osvobaja duša, kar človek lažje spoznava v drugi polovici tukajšnjega obstoja.

Tole je za moj okus eden najlepših odlomkov iz te knjige (str. 68):

"A zame je bolj prepričljivo zavedanje, da znanost ne ve vsega. Sumim, da je svet dosti bolj skrivnosten od tistega, ki ga znanost tolerira. Ogromno je skrivnosti in ugank, ogromno nepojasnjenih pojavov. Poleg tega sem prepričan, da nisem bitje sodobne laboratorijske psihologije, ki ga usmerjajo možgani. Živim osmišljeno, z globokimi mislimi in globokimi čustvi. Upi in strahovi glede moje generacije ne izvirajo zgolj iz telesnega bitja. Drugače povedano, čutim, da imam dušo, tako kot vsi ljudje. Jung je o duši dejal, da ni docela odvisna od telesa, in prav to občutim v sebi. V mojih očeh torej človeško življenje ni zgolj snovne narave in to me navdaja z upanjem glede mojega poslednjega trika - izginotja."

Pogrešam le to, da Moore za nameček ali začetek ne omeni osupljivih znanstvenih odkritij, ki dokazujejo, da je (navidezno) prazen prostor bistvo celotnega živega in neživega stvarstva, od notranjosti atomov do širnega vesolja, zato ni presenetljivo, da je manj pogosto res več in to ni floskula.

Današnji komentar ali memento bi želel skleniti z eno od Mančinih čudovitih "srčnic", ki pripoveduje o Sapi mrtvih:

Samo živi bivamo v času.
Mrtvi so brez omejitev, zanje časa ni.
Zato smo lahko z njimi kadarkoli in kjerkoli.
Odpremo srce in jih pokličemo, glas Ljubezni slišijo.
Oglasijo se z nežno sapo, ki gore premika.
Česar ne bi zmogli sami, gre z njihovo pomočjo.

Zavest povezave deluje noč in dan,
to je v njeni in naši naravi.