Mojca Fatur: Korak za korakom do ozdravitve

Via positiva 12. 03. 2026, 18:00 Nataša Ličen

V svetu slovenskega filma in gledališča obstajajo obrazi, ki jih prepoznamo takoj. Glasovi, ki jih ne pozabimo. In zgodbe, ki se nas dotaknejo globlje. Ena takšnih ustvarjalk je Mojca Fatur, igralka z izjemnim občutkom za človeka in pogumom na odru in v življenju pokazati resnico. Nežna in krhka, hkrati močna, neustrašna in polna energije. Njene vloge niso le odigrane, so doživete. In prav zato se dotaknejo srca gledalcev. Za lučmi odra in kamer je močna tudi njena osebna zgodba. Zgodba o vztrajnosti, o družini, o preizkušnjah in o zaupanju v življenje, tudi takrat, ko ni najlažje.

Mojci se zdi pomembno spregovoriti (tudi)o notranjih stiskah, oklepih, zaledenelih travmah in o osebnih doživetjih, ki nas zaznamujejo. Nas jih je strah. To so primarne rane, s katerimi se kot otroci nismo mogli soočiti.

»Saj ni treba, da so za njimi močne zlorabe, zapuščenost ... najbolj ranjeni smo od neprisotnosti. Prve rane se začnejo s tem, ko starši niso polno prisotni. Lahko so prisotni fizično, ne pa v duhu. Opazujem mamice, ko peljejo otročka v vozičku, ali ga dojijo, ga ne gledajo v oči, ampak gledajo v telefon. »To je neprisotnost, ki rani. V resnici mi je bolezen dala najdragocenejše darilo- sebe sem dobila nazaj. Za zdravje sem se morala poglobiti v globine svoje biti, kjer najdemo najbolj primarno esenco."

Bolezen me je naučila tudi prepoznavanja, kaj je moje in kaj ni, kaj drugi »projecirajo« name. Šokirana sem, kakšna družba postajamo. Moji nameni so čisti, če je nekdo to sposoben sprejeti, prav, če ne, pa tudi.

Ob knjigi Zdrava, ki jo je Mojca napisala o svoji izkušnji z boleznijo in predvsem o poti do vnovičnega zdravja, smo jo v oddaji Via positiva vprašali tudi, zakaj se je odločila za knjigo, kako se je pisala? Kakšen je njen odnos do življenja in zakaj je pomembno, da se ob bolezni ne poistovetimo z njo?

»Najprej sem želela čim bolj razumeti bolezen. A, kot pravijo, kamor gre moja pozornost, tja gre moja energija, tisto hranim. Zato sem se vprašala, želim biti čim bolj bolna ali zdrava? Zaprla sem vse zavihke o bolezni in začela zelo globinsko raziskovati pot do zdravja. Po eni plati skozi knjige, dokumentarce in po drugi skozi sebe, navznoter. Se vprašala, kakšni občutki gredo skozi mene ob misli na zdravje?«

»Ogromno energije porabimo za to, da tiščimo navzdol in skrivamo tiste dele sebe, ki niso najlepši, vsi se kdaj zlažemo, smo nevoščljivi ... , ko bi jo pa lahko za ustvarjalnost, ljubezen, za odnos in radost. Odrasli lahko izbiramo. Česa se bojimo? Soočimo se. Ko se sprejmemo, sprostimo ogromno energije, in s tem se začne zdraviti tudi naša celovitost.«

Želim si, da slišite Mojčin glas. Zapisana beseda teče in nagovarja drugače, Mojčina interpretacija je zgovornejša. Vabimo k poslušanju pogovora v celoti.