Dan spomina

Naš pogled 14. 05. 2024, 14:56 Jože Bartolj

Ta četrtek, 16. maja ob 21. uri, na predvečer lani ukinjenega narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, smo spet povabljeni na slovesnost na Trg republike v Ljubljani. Štiri civilno družbene iniciative Nova Slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev in Združeni ob lipi sprave, nam kažejo, da je civilna družba živa tudi na desni strani političnega spektra. Hočejo nas spomniti, da si je za sožitje med nami potrebno prizadevati in preseči nekatere necivilizacijske prakse, ki nas že predolgo bremenijo. V mislih imam seveda pokop pobitih, nikoli obsojenih žrtev med in povojnih pobojev in pa izdajo njihovih mrliških listov.

Datum narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je pazljivo izbran

Datum dneva spomina ni izbran naključno, saj gre za prvi množični komunistični pomor civilistov, ko so partizani 17. maja 1942 v soteski Iške južno od Ljubljane, umorili 53 oseb povečini pripadnike slovenskih Romov. Pomor v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev. Povzročitelji so znani. To so bili partizani 1. čete Šercerjevega bataljona, ki so tega dne umorili 49 Romov, od tega 24 otrok starih manj kot 15 let, žensko v osmem mesecu nosečnosti, ter štiri osebe slovenske narodnosti. Janševa vlada je leta 2022 narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja uvedla kot praznik zato, da ti dogodki ne bi utonili v pozabo. Na odgovor Golobove vlade ni bilo treba dolgo čakati.

Ukinili so ga lani kar na dopisni seji, ravno med tem, ko je na Trgu republike pol slovesnosti že minilo. S tem so si naredili medvedjo uslugo. Še veliko več ljudi je zvedelo za dogodek, ki so ga lahko spremljali tudi v neposrednem televizijskem prenosu. Letos prenosa na nacionalni televiziji ne bo, ampak spominski dogodek pa bo na istem mestu tudi letos.

Dr. Mitja Ferenc bo slavnostni govornik

Začel se bo z zvonjenjem cerkvenih zvonov po vsej Sloveniji. Ti bodo zvonili v spomin in v opomin na žrtve revolucije, katerih posmrtni ostanki so zdaj spravljeni v plastičnih vrečah. Tam na neki deponiji, daleč proč od človeškega pogleda čakajo, da jih bodo položili k večnemu počitku. Trkajo na našo vest, na našo zavest, da se je civilizacija začela s prvim pokopom in da ima vsak človek pravico do groba. Spomin na pobite bomo že v temi, ob silhueti slovenskega parlamenta na eni in spomenika revoluciji na drugi strani, obudili z molitvijo, z branjem njihovih imen, s prižiganjem sveč, s cvetjem z njihovih domačih travnikov, položenim pod farne križe, z umetniško besedo in glasbo. Osrednji govornik bo dr. Mitja Ferenc, ki si prav tako prizadeva, da bi te žrtve pokopali prej, kot se je to zgodilo v primeru umorjenih iz Hude jame pri Laškem. Takrat je prizadevanje za pokop trajalo sedem let. Koliko bo zdaj, ko na pokop čaka 3450 izkopanih ostankov žrtev iz brezna Pod macesnovo gorico?

Slišali boste tudi posnetek pokojnega dr. Janeza Zdešarja

Prav tako bo mogoče na tej tihi, pietetni slovesnosti prisluhniti nekaj besedam duhovnika dr. Janeza Zešarja, ki mi jih je leta 1996 povedal v oddaji Naš gost. Takrat sva sedela v predavalnici na Teološki fakulteti. Po slabih petdesetih letih se je vrnil iz tujine, kjer je deloval kot izseljenski duhovnik. Mirno in odločno je opisoval, kako se je kot sedemnajstletni fant pridružil domobrancem. V pričevanju je povedal kako je doživel konec vojne, umik na Koroško in angleško prevaro, ko so

razorožene protikomunistične borce izročili v roke partizanov. Janez Zdešar je v svoji knjigi Spomini na težke dni, pa tudi za naš Radio opisal, kako je prišel v taborišče Teharje in kaj se je tam dogajalo. Vrh njegove pripovedi je na koncu v njegovem vprašanju, zakaj je ravno on preživel. »Ker je Bog hotel, da nekdo o tem spregovori.« Kaj pa zamera? Ali sovraži tiste, ki so mu prizadejali toliko gorja? Pobili so mu najbližje sorodnike, teto, strica in štiri bratrance. Njegova mati je bila zaprta zato, ker ni prijavila oblastem svojega sina »vojnega zločinca«. Tudi njegov oče in sestra sta bila zaradi njega dvakrat zaprta. A kljub temu je izrekel: »Jaz nimam težave odpustiti. Ljudje ne vedo kaj delajo.« »Končno, če se ne spravim sem še vedno jetnik svojega sovraštva in kdor se ne spravi je še vedno jetnik strahu, ki se boji lastne zgodovine. Kdor se je osvobodil strahu in kdor se je osvobodil sovraštva, ta je svoboden pa je vseeno na kateri strani je bil.«

Osvoboditi se strahu in sovraštva in sprejeti vse pobite

Tako dr. Janez Zdešar za katerega je ljubljanski nadškof Stanislav Zore, v predgovoru knjigi Janez Zdešar: Pričevalec težkih dni zapisal, da je bil »v resnici velikan. Pa ne samo velikan po svoji telesni višini. Še večji je bil po ljubezni do slovenstva, do svobode, do resnice, do Cerkve in do Boga.«

Tisti, ki so se osvobodili sovraštva in strahu so lani odnesli sveče tudi h grobnici herojev, saj Zdešar poudarja, da je vseeno na kateri strani so bili. Za njimi so ostale le kosti in pepel. Človek se mora kot v posnem času zavesti, da je le prah in da se v prah povrne. Iz tega pepela pa se lahko po antični pripovedki dvigne ptič feniks v novo življenje. Zato naši pobiti ne smejo ostati pozabljeni.

Kot poudarjajo organizatorji četrtkove slovesnosti na Trgu republike: »Ne smemo zapustiti svojih pokojnih: preveč so pomembni tudi za našo prihodnost. In kot pravijo modri ljudje - prave revolucije so ustvarjalne, ne uničevalne. Prave revolucije so dolge in tihe, kot kvas, zaradi katerega vzhaja testo sveta.«