Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov. | (foto: lj_nadskofija)
Vzemimo Boga zares
Via positiva Nataša Ličen
Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo spola, ki ga po potrebi lahko tudi spreminjamo in podobno. Po drugi strani pa, če ne vemo, kdo v resnici smo, če ne vemo, kaj smo v Božjih očeh, nam preostane le predstava, ki jo imajo o nas drugi. Smo res (samo)to, kar o nas mislijo drugi?
Celo na zidu zapisane kletvice marsikoga ne zmotijo, zakaj zmoti zapis Jezusovega imena? Po eni strani je v sodobni zahodni družbi vse sprejemljivo, po drugi pa smo zelo ozki. Marsičemu je prizanešeno, dokler ne naletimo na besedo Jezus.
»Na koga se lahko potem naslonimo? Kako najti smisel življenja, na čem oblikovati svojo osebnost? Zato razumem današnjo zmedo tako med mladimi kot starejšimi, ko mnogi ne vedo, zakaj živeti in za kaj si je vredno prizadevati?«, je v oddaji »Via positiva« razmišljal Luka Mavrič, tajnik Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji, kjer v soboto, 20. aprila, po več kot desetih letih pripravljajo srečanje družin pri Mariji Pomagaj na Brezjah, z geslom: »Vzemi Boga zares«. Ni malo ljudi, ki želi živeti krščansko vero znotraj družin in tudi zunaj nje. Zato je dragoceno slišati, kako to živeti in prepoznati zglede tistih, ki so Boga povabili v svoje življenje. To je nekaj, kar družine danes potrebujejo."
Opogumimo se na poti družinskega življenja
Luka Mavrič: »V svetu se dogaja veliko negativnega, kar vsak dan opažamo in spremljamo, in nas skrbi. Po drugi strani pa - vsaj mi kristjani, ki ohranjamo molitev doma v družini, ko se zberemo skupaj na večer, tudi če smo čez dan »razštelani«, se v molitveno pogovornem družinskem krogu srečamo, umirimo, v nas se naseli mir in čutimo, da nismo sami, Bog je z nami. Ko se znotraj župnije srečamo še z drugimi družinami, mislim da vsi čutimo medsebojno povezanost in upanje, pozitivno usmeritev, da ta svet ni izgubljen, da smo v Božjih rokah.«
Družinsko življenje je Božja zamisel, čeprav je lahko zelo zahtevno, je tudi zelo lepo. Celotna cerkev je kot družina družin, odkrijmo spet ta družinski značaj cerkve.
»Vidim lepe stvari, ki se dogajajo okoli nas. Če nismo zazrti samo v težko, ampak znamo pogled usmeriti tudi ven iz tega, se dobesedno srečamo v miru, ki ga daje Bog. To je življenje, ki ga v sebi ne moremo zanikati. Ni vse v naših rokah, če znamo izročati, zmoremo tudi spuščati kontrolo. Zato vzemimo Boga zares.«
Srečanje družin
Začelo se bo s pesmijo in molitvijo v čast Mariji na ploščadi pred cerkvijo. Nato bo starše v cerkvi nagovoril Aleš Čerin na temo, kako danes vzgajati mlade Daniele. Mlade bosta pod šotorom nagovorila s. Ana Šuštar in Bernard Rožman, župnik z Brda pri Lukovici. Za otroke do 10 let bodo skavti pripravili delavnico. Srečanje se bo sklenilo s sv. mašo ob 16. uri, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Človek, ki nas razume, je največji dar
Bernard Rožman, duhovnik, župnik trenutno kar štirih župnij: »Življenje je morda res nekoliko težje v tem času, a sem med letošnjimi velikonočnimi prazniki spet videl - ko so tudi mladi prihajali k spovedi, koliko veselja je med njimi, kar mi je polepšalo praznike. Ljudje se borimo na različne načine, želimo postati boljši.
Mladim je danes še posebej pomembno kazati stabilnost in trdnost, ki ju dobimo pri Jezusu in Mariji. Postajamo ujetniki sodobnega časa, pritiskov, ki si jih s pomočjo telefona, računalnika in televizije, ustvarjamo drug drugemu. Vidimo le idealne stvari, saj objavljamo le najboljše. Človek, ki nas razume je lahko največji dar življenja. Zato je vredno vsak dan graditi občestvo - v dobrem in slabem. Vera v ljudeh je, potrebujemo samo več spodbud."
Slikamo se na vrhu gore, nikoli v obupu sključeni. To je velik izziv, kako se odklopiti in zaživeti s sočlovekom, ki je blizu.
Z zaupanjem v Boga, da nisem sama, stopam v okolje, ki mi ni domače.
S. Ana Šuštar, frančiškanka Marijina misijonarka: »Tudi če iz okolice dobivamo drugačne odzive, sta z naše strani pomembna potrpežljivost in odprtost, da Bog je in da ima vse v rokah, tudi če ne gre kot si mi zamislimo. Bog je večji in ob pravem času naredi prave stvari. Od tu lahko izhaja naša pozitivnost, zato tudi smo cerkev, da si v pozitivnosti pomagamo, saj vsakomur včasih zmanjka upanja.
Življenje v Bogu in z Njim mi pomaga, da me na krajih drugačnega razmišljanja in vrednot ne pušča same. Seveda, priznam, včasih me je malo strah. Gotovost in trdnost mi daje tudi to, da jaz vem kdo sem v Božjih očeh. Nisem nič več in nič manj.«
Nobena človeška kritika mi vrednosti ne more odvzeti in nobena človeška pohvala mi je ne more dodati, ta stabilnost mi pomaga, da se ne oziram preveč za mnenji drugih.
»Tako tudi lažje pristopam k ljudem in se prepustim pogovoru. Izbrala sem Boga, zame je to velika vrednota, želim tako živeti, in tega mi nihče ne more vzeti. Telesna govorica je močna, naučila sem je jo razbirati. Zgodi se tudi – kot se je pred kratkim na Filozofski fakulteti, da kdo pristopi, ker sem v redovni obleki, in se zahvali za pričevanje, že samo s tem, ko z obleko navzven kažem svojo odločitev za Boga.«
