Dokler svojih ne pozdravimo, bomo težko pozdravili rane svojih otrok.

Za življenje 13. 04. 2024, 12:00 Nataša Ličen

Z Alenko Rebula, psihologinjo, pesnico, pisateljico, prepoznavno predavateljico o iskanju notranjega miru, smo ob izidu knjige o negi družinske ljubezni, ki jo je zasnovala Josipa Prebeg, z naslovom »Otroci ljubezni«, razmišljali o vlogi družinske skupnosti, o dinamiki odnosov, spodbujali k odzivom, ki odpirajo poti do boljšega razumevanja tako lastnih potreb kot potreb drugih znotraj družine.

Velikonočno praznovanje in pomlad naj bi v nas spodbudila očiščenje toksičnih misli in delovanj, zato je bilo to eno od začetnih izhodišč pogovora z Alenko Rebula, kako jih prepoznamo in kako ravnati drugače? Reševanje ljubezni v družini je mogoče in je največ vredno, prinese varno zavetje, po katerem hrepeni sleherna duša.

       Vsaka resnična rast se začne pri ozdravljenih koreninah. Ljubezen je pri ljudeh lahko zataknjena in kadar je tako, se v odnosih med otroki in starši dogaja veliko drugega namesto ljubezni.  

Pomlad kliče po obnovi

»Zato je to tudi čas obnovitve vsega tistega, kar je globlje skrito v nas. Globlje kot želimo reševati stvari, bolj je potreben spust v globine. Če globine ne bodo ozdravljene, bomo šli težko v nove poizkuse. Omehčati in nahraniti zemljo je nujno za obnovo korenin. Poglejmo, kaj zastruplja naše korenine?«

»Knjiga »Otroci ljubezni« je prežeta s sporočilom in spodbudo, da se ljubezen lahko vedno obnovi. Ne iščemo popolnosti, želimo si trenutkov iskrene bližine. V megli, v zameri, ko imamo kup pričakovanj in neizpovedanih bolečin, do stika ne more priti. Samo prenaša se naprej. Zato se zavejmo svojih iskrenih občutij, postanimo resnični.«

           V knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani bom imela 16. aprila predavanje prav o tem, kako biti resnični, to je ključno za odnose. V nas je veliko skrite bolečine, skritih stvari, ki jih vlečemo skozi življenje.

»Ljubezen je v ljudeh lahko zataknjena, se pogrezne in umakne, in ne najde poti do drugega. Kadar je tako, se v odnosu med otroki in starši dogaja veliko drugega namesto ljubezeni. Poskušamo na razne načine, a ljubezen ne steče. Včasih obupamo. Obnova je vedno možna, le da so potrebni posebni pristopi in velika jasnost, za kaj v resnici gre. Če želimo obuditi občutke ljubezni v sebi, se je temu treba iskreno posvetiti. Nismo pa vsi pripravljeni narediti tega koraka, zakaj? – to je veliko vprašanje. Moramo pa močno ločiti dve stvari, eno je, kaj lahko naredim zase, drugo pa, kaj lahko narediva skupaj.«

Osredotočila bi se zlasti na to, kaj lahko naredim jaz?

»Lahko obnovim ljubezen do drugega ne glede na njegov odziv. Gre za to, da v nas zaživi sposobnost ljubezni, polnost življenja, da ostajamo odprti. To lahko dosežemo s preobrazbo svojega življenja. Če drugi temu sledi, je to druga zgodba. Obup – ki se nas morda poloti sredi poti, kaže, da čakamo na prispevek drugega. Pomembno je, da nad seboj ne obupamo, da ne zastanemo v megli, v odporu do vsega in v zameri ter žalosti. Ponavljam, ogromno lahko naredimo zase - mi lahko sebe vrnemo v ljubezen do življenja, ne glede na to, kaj delajo drugi.«

Želimo si več življenja, ne želimo živeti v odporu in zameri

Važno je, da gremo v zavedanje, kaj res čutimo. Postanimo resnični. Pri metodi »Vera vase« - ki ima mnogo korakov, je eden od temeljnih korakov povečati svojo sposobnost (poleg tega, da prepoznamo, kaj čutimo) ljubiti, torej, se veseliti življenja, da čutimo hvaležnost, za vse tisto dobro, ki prinaša ljubezen. Zato si odgovorimo, kako nam je? – to je prvi korak, da lahko naredimo kaj za boljše počutje.«