Molitev je utrip, ki daje moji duši življenje #video

Radijski misijon 2024 | 17.03.2024, 16:59 Alen Salihović

Osrednje misijonske govore v sklopu 19. Radijskega misijona pripravlja kapucin br. Štefan Kožuh. Nastajajo v krajih svetega Frančiška Asiškega. Prvi nagovor je nastal v Celicah pri Cortoni, oziroma, kot je dejal naš misijonar, v samotišču. Gre za kraj, ki ga je sv. Frančišek obiskal trikrat.

Naš misijonar je spregovoril o teh treh obiskih sv. Frančiška v tem kraju in tudi o letošnjem geslu: »Molitev, utrip življenja«. Prav tako ste lahko slišali, kam vse se bomo v tem misijonu skupaj z br. Štefanom in z nekaterimi našimi sodelavci odpravili ter posebej spregovoril o pomenu molitve in tudi, kako moliti.

Brez Gospoda ni življenja

»Brez Gospoda ni življenja,« je uvodoma dejal br. Štefan. »Molitev kot utrip našega življenja, je tista, ki naj nas spodbuja, da bomo postajali boljši ljudje in da bo po nas svet bolj svet. Stopimo torej skozi vrata, skozi vrata milosti tega Radijskega misijona, naproti temu skromnemu, pa vendar tako pomenljivemu svetišču Celic pri Cortoni, zaznamovanih s Frančiškovo navzočnostjo in sprejmimo njegovo bližino in njegovo pomoč v molitvi,« je dejal br. Štefan Kožuh.

Misijon osredotočen na naše molitveno življenje

Molitev k Svetemu Duhu je osrednji misijonar zmolil v celici sv. Frančiška ter nato predstavil program letošnjega misijona. »Letošnji Radijski misijon, dragi prijatelji in prijateljice, želi biti osredotočen na naše molitveno življenje. Molitveno življenje ni drugega kot tesen, oseben, prijazen, prijateljski odnos s Tistim, ki nas neizmerno ljubi. Hodili bomo korak za korakom po tej romarski poti vere, kajti Bog se nam vedno bliža po poti ljubezni, mi pa se mu skušamo včasih opotekaje, včasih sploh ne, bližati po poti vere."

"Pot vere. Romarji vere. Romar ni turist. Tukaj v celicah srečamo vse vrste ljudi. Razlika med enim in drugim je velika. Turist natančno ve, kam gre, kje bo prenočil, katere kraje bo obiskal, kdo mu bo priskrbel prenočišče, vse je organizirano. Romar pa ne. Romar vere je popotnik, ki je pripravljen na temno hojo, na nepričakovana presenečenja, nikoli, nikoli ni jasno, kam ga vodi pot... Ni res! Meni je jasno, kam me vodi pot. Moj cilj, tvoj cilj, sestra in brat v Kristusu je Kristus sam. Njega hočemo iskati, Njemu se hočemo bližati, Njemu hočemo dovoliti, da bo deloval v našem življenju, kot zna le On, kot zmore le On in On in samo On dela velike, čudovite stvari. Bodimo torej romarji vere.«

Duh, duša, molitev

Te dni Radijskega misijona nas bo spremljala misel: Molitev, utrip življenja. »Telo živi, ker srce utripa, noč in dan. Brez moje volje. Preprosto tako je ustvarjeno. Utrip, ki je življenje. Dobro bi bilo vsak dan, vsaj kakšno minuto, zaznati ta utrip, predvsem pa hvaležnost za dar življenja. Duh, duša, molitev pa je ta utrip, ki daje mojemu duhu, moji duši, moji notranjosti življenje.«

Kako pa je z našo molitvijo?

Ob začetku romarske poti je vse br. Štefan Kožuh povabil, da naj si odgovorimo na vprašanje, kako je pa z našo molitvijo. Ali je del vsakdanjega življenja ali je le klic v sili. »Vsak od nas naj zelo ponižno in zelo preprosto pogleda vase.«

Molitev je življenje

»Molitev je življenje. Vse, kar je živo, je gibanje. Kakor hitro se gibanje ustavi, se ustavi življenje. Srce je v nenehnem gibanju. Če se ustavi, se ustavi življenje. In duh ima enake lastnosti, kakor vse, kar je živo. Če moje mišice, niso v teku, niso v gibanju, oslabijo. Izgubijo svojo moč. In enako je z duhom,« je dejal br. Štefan Kožuh.

»Kolikor manj molim, toliko manj želje imam, da bi molil. In kolikor manj je želje, toliko manj molim. In kolikor manj molim, toliko bolj se Bog oddaljuje, dokler ne pride do tega krutega občutka, kakor da je Bog mrtev. Bog, ni mrtev. Bog je živ,« nas je spodbudil.

Br. Štefan je nato nadaljeval, da nas ne sme biti sram, če smo na poti molitve omagali. »Vedno lahko začnemo! Gospod je tu. Gospod nas čaka. Gospod nas želi pospremiti na tej poti,« je dejal in predstavil lep molitveni način, v katerem lahko napredujemo. Pomagamo si lahko tudi s počasnim branjem psalmov iz Svetega pisma. »Psalmi so molitve, ki jih je rodilo življenje z Bogom. To niso bili pesniki, ki so sedli za mizo in pisali, ampak je bilo življenje, ki je porajalo ta odnos z Bogom, ki se je v besedilu, prenašalo iz roda v rod. Psalmi so torej polni življenja in zmorejo dati ogromno življenja z Bogom,« je dejal.

Bog nas vedno išče!

»Zavedajmo se, da je naše življenje absolutno odvisno od utripa, ne le srca, ampak Božjega srca v mojem življenju. V kolikor je dam Gospodu možnosti, da me zgane, premleje, prepriča, da je On resnično edini cilj mojega življenja, poti naprej ni,« je dejal.

Pri molitvi smo po besedah br. Štefana Kožuha »mi na eni strani reke, Bog pa na drugi strani reke. In želimo prečkati to reko ali pa ta potok in to storimo s pomočjo majhnih, skromnih besed. So most med mano in Bogom. Med Bogom, ki mi prihaja naproti po poti ljubezni in med mano, ki iščem in delam skromne korake vere, da bi prišel do Njega in se srečal z njim. V molku in samoti.«

»Ne pozabimo, nismo mi, ki iščemo Boga. Bog je, ki nas išče in nas hoče srečati tam, kjer smo. Mi skušamo biti preprosto odprti Zanj, da bo lahko vstopil v naše življenje,« je povedal.