Neznanje je podlaga predsodkom, predsodki pa nasilju vseh vrst.

Via positiva | 14.03.2024, 18:00 Nataša Ličen

Neprestana težnja po rezultatih - po primerjanju, uničuje. Pretirana storilnostna naravnanost lahko prepreči razmislek o smiselnosti tega, kar delamo - v izobraževalnem sistemu in še kje. Nenehno tekmovanje in primerjanje onemogočita tudi radovednost, izgubi se želja po odkrivanju novih svetov, ker v ospredje tako zelo stopi doseganje točk in določenih meril. V lovljenju nivojev zmanjka časa za branje in seveda za številne ostale dejavnosti iz prav tako pomembnega neformalnega učenja.

Pokukajte v portal Kam po znanje.

Otroci so načitani za kratek čas, radovednost pa z vsemi temi podatki zadušimo. V neformalnem učenju vidimo eno od možnosti.

Vseživljenjsko učenje je za vse generacije. Nova znanja vsekakor niso omejena le na starost. Na Andragoškem centru Slovenije spodbujajo k širšemu razmišljanju, da bi na učenje, ki smo ga deležni vsak dan in vsi, gledali pozitivneje. Želijo, da bi učenje postalo del našega razmišljanja, da bi učenje osvestili, zato začenjajo s petletnim projektom, ki ga sofinancirata Evropska unija in Slovenija, osveščanja o vseživljenjskem učenju.

Morda je prav spodbujanje bralne pismenosti temelj vsega, kar bo zopet obudilo radost in radovednost, željo po spoznavanju nečesa novega, ne odvisno od tega, kar moramo delati v šoli, službi ali kje drugje.

(Zakaj) se učenja bojimo?

Mag. Urška Bittner Pipan, vodja projekta: »Oznaka iz Osnovne šole ali še prej morda, torej izkušnja, ki jo dobimo kot otroci, nas spremlja tudi pozneje v odrasli dobi. Kar pomeni, tisti s pozitivnimi izkušnjami se lažje soočajo z novimi oblikami učenja, jih lažje sprejemajo, so zanje bolj odprti, se jih ne bojijo, v njih vidijo prednosti pred slabostmi.

Medtem ko tisti s slabimi izkušnjami iz otroštva, zatiranjem, strahom, poniževanji celo, povsem drugače gledajo na učenje, znanje, izobraževanje v odrasli dobi. Govorimo predvsem o ranljivih skupinah, ki so posledično iz otroške dobe prinesli ta manjko. Prav slednje nagovarjamo med drugimi skozi omenjeni projekt, želimo povedati, da je učenje nekaj dobrega, da ni zastrašujoče, nas pa skoraj vedno popelje iz cone udobja. Na začetku je to lahko naporno, zahteva motivacijo, in na tem polju želimo s tem projektom osveščanja za vseživljenjsko učenje. Želimo prodreti v zavest ljudi, da bi učenje lahko postavili kot neko svetlo točko, da bi presegli strahove in pogledali, kaj vse nam učenje lahko prinese. Sama sem imela srečo, ker sem odraščala v zelo aktivni skupnosti, ki je zelo spodbujala neformalno učenje na različne načine.«

Od prvih zametkov osveščanja o pomenu vseživljenjskega učenja mineva skoraj trideset let. Naša težava je, da se gibljemo v krogu že prepričanih in računamo, da bo preboj uspel novemu projektu.

Z novimi znanji in odkritji širimo tudi svoj notranji svet

»V zagovor formalnemu znanju bi vseeno rekla, da nas le-to nauči učiti se. Kako pa nagovoriti tiste, ki niso zmotivirani za učenje, pa je večno vprašanje. Morda je še namočnejša spodbuda zgled. Smo na prelomu, ker je faktografsko znanje preseglo meje učinkovitosti, šolski sistem bo temu moral slediti. Nastaja stiska, ker obvezno znanje enostavno presega časovne, umske in ostale sposobnosti, da bi lahko pustili prostor radovednosti.«

Tedni vseživljenjskega učenja se bodo letos maja začeli v Kopru.

Učimo se, da pridobimo novo znanje. Učimo se, da se osebnostno razvijamo – v zadnjih letih se o tem več govori, o mentalnem zdravju, ki je temelj dobrega počutja. Učimo se, da znamo dobro delati. Veliko pa v zadnjem času govorimo tudi o učenju za boljše, dobro delovanje in za sožitje v skupnosti.

Ni samo glava – um in možgani, tista, ki jo je treba razvijati, ampak tudi srce. To je tisto najžlahtnejše v človeku.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik, vodja Promocijskega in informacijskega središča Andragoškega centra Republike Slovenije: »Leta 1996 smo začeli s prizadevanji, takrat smo bolj govorili o promociji, vseživljenjskega učenja. Ideja promovirati učenje, znanje izhaja iz Velike Britanije, oziroma še prej iz ZDA, toda tam ni prinesla nekega dobička – Američani so usmerjeni bolj v ekonomski vidik, in se je bolje obnesla v VB, kjer je podobna institucija kot je naša, se pravi Krovna ustanova za razvoj izobraževanja odraslih, prvič začela s Festivalom učečih se odraslih, kot so oni to poimenovali. Pomembno je vpeti posameznika v skupnost, v skupine podobno naravnanih ljudi, kjer se posameznik dobro počuti in tam učenje spontano steče.«

 

»Takratni naš direktor dr. Zoran Jelenc je ta prizadevanja budno spremljal, enkrat festival tudi obiskal in se vrnil ves navdušen ter rekel: »V Sloveniji moramo storiti nekaj podobnega.«
Vizionarsko je bil že takrat mnenja, da ne samo za odrasle, menil je, da moramo v festival učenja zajeti odrasle, pa tudi otroke in mladino. In na ta način opozoriti na povezanost, kajti volja, želja, radovednost, vse to se goji od zibelke in nas spremlja - vsaj zaželjeno je tako – vse do groba. Zato smo tudi naš festival poimenovali Teden vseživljenjskega učenje, in iz tega so potem zrasli tedni, ker je bilo to neustavljivo – postalo je gibanje.«

Petletni projekt Andragoškega centra za osveščanje o vseživljenjskem učenju

»Z odmevno medijsko kampanjo želimo nagovarjati različne skupine, od nižje formalno izobražene, tudi starejše, prav tako migrante, zapornike, različne skupine, ki so tako ali drugače depriviligirane. Na splošno pa bomo vseh pet let govorili vsem prebivalkam in prebivalcem Slovenije -učite se, ker smo zaradi tega boljši, imamo zaradi tega več možnosti, se lažje znajdemo v hitro spreminjajoči se družbi prepolni informacij, za katere je prav tako dobro, da med poplavo znamo izluščiti tiste, ki so koristne.«