Cilju naproti | (foto: Kristjan Kotar / Unsplash)
Pomemben je cilj. In pot ...
Komentar tedna Peter Lah
Da človek pride do cilja, sta potrebni dve stvari. Prvič, imeti mora cilj. Drugič, vedeti mora, kako priti do njega.
Stvar ni tako preprosta, kot se sliši. Vzemimo multinacionalko Boeing ali nam bližji Volkswagen. Ustanovitelji podjetij so imeli jasen cilj: Izdelati odlična letala in avtomobile. Kupci so bili zadovoljni in podjetji sta zrasli v multinacionalki z milijoni zadovoljnih strank, stotisoče dobrih delovnih mest, in stotinami zadovoljnih delničarjev.
Ko se je generacija ustanoviteljev poslovila, se je zgodil kritični premik. V ospredju ni bilo več izdelovanje odličnih strojev, ampak povečanje zaslužka. Rezultat je očiten: Podjetji sta zabredli v globoko krizo.
Izkušnja multinacionalk potrjuje večno modrost, ki velja za vse: za posameznika, podjetja in družbo. Ko na prvo mesto postavim svojo lastno korist, postanem nekoristen in življenje me izloči.
Vstopili smo v postni čas, ki se začne s klicem k spreobrnjenju. Spreobrnjenje od česa? In predvsem, spreobrnjenje k čemu?
Postni čas se nam pogosto kaže kot čas odpovedi. Ob petkih se vzdržimo mesa, ob določenih dneh se prikrajšamo za hrano in kaj drugega, tudi druge postne vaje poznamo, kot so odpoved ugodnostim, ki jih nujno ne potrebujemo.
To je zdravo in prav: presitost ni dobra, ne za telo, ne za duha in če postne vaje pravilno opravljamo, nas približajo Kristusu, ki je prostovoljno vzel križ na svoje rame. Narobe pa bi bilo, če ostanemo pri negativnem vidiku, to je, pri odpovedi.
Odpoved ima smisel v primeru, da me usmeri proti cilju, ki je več vreden od stvari, ki se ji odpovem. Spreobrnjenje ni v tem, da se nečemu odpovem, ampak v tem, da se usmerim k višjemu cilju.
Zakonsko in družinsko življenje je odličen primer te dinamike. Mož, ki razmišlja le o tem, da se mora odpovedati drugim ženskam, bo morda svoji ženi ostal zvest, verjetno pa ne bo ravno srečen v zakonu. Nasprotno pa je mož, ki se odpove drugim ženskam zato, da se lahko ves posveti ženi in si ustvari družino in dom, verjetno srečen. Ima cilj, za katerega je vredno živeti. Tak cilj življenje osmisli, ker je večji od mene.
Podobno lahko rečemo za mater, ki v otrocih vidi predvsem oviro na poti do karierne uresničitve ali odpoved svobodi, da bi potovala po svetu. Ostala bo neuresničena. Če pa bo v materinstvu videla blagoslov, ki ga novo bitje prinese v njeno življenje in v naš svet, potem se odpoved ne bo zdela tako velika.
Imeti torej cilj in iti po poti, ki pripelje do njega. To ni tako preprosto, kot se na prvi pogled zdi. Je pa ključnega pomena za to, da dobro živimo. Izbrati si cilj, za katerega je vredno živeti, in se podati na pot. To je smisel postnega časa. Imamo štirideset dni, da se umirimo, da utišamo v sebi morje glasov, podob, in poželenj - zato, da bomo mogli zaznati tisti ljubeznivi šepet, ki nas vabi k spreobrnjenju.
Kako pa je s tem na družbeni ravni? Kateri cilj imamo in po kateri poti hodimo? Ne želim tarnati o Sloveniji, čeprav se mi zdi, da nismo na dobri poti. Pohlep, koristoljubje, korupcija so kot rakaste metastaze, ki razžirajo našo skupnost. Pa ne, da bi bila pokvarjena večina Slovencev. Metastaze se širijo zato, ker je večina ljudi brezbrižna ali jih je strah.
Podobni delničarjem Boeinga ali Vokswagna, ki so pozabili, kaj je smisel njihovega podjetja in so gledali samo še na lastno korist. Pozabili smo, je vsak osebno odgovoren za družbo in državo, ne le za svoj vrtiček pod soncem. Pozabili smo, da je poštena in človeška družba nekaj, zaradi česar se je vredno odpovedati kakšni kaprici ali ugodju.
Omenjeni negativni pojavi so simptom, ne vzrok. Naj se še tako borimo proti njim ali se poskusimo zaščititi pred njimi, premagali jih bomo samo takrat, ko se nas bo velika večina odločila za cilj, ki je več vreden kot koristi, ki jih omenjene reči obljubljajo. Kaj bi lahko bil tak cilj? Krščanska moralna teologija temu vprašanju posveča veliko pozornosti. Morala ni samo nekaj osebnega in še manj zasebnega. Morala je tudi družbena.
Človek hrepeni po sreči. »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v Bogu,« pravi sveti Avguštin. Človek je srečen, kadar je varen, tako kot otrok v naročju svoje matere. Miren in srečen je, pa naj okrog njega besni vojna ali vihar. Ima tisto, kar je zares pomembno.
Kako pa pridem do take sreče?
Tako, da se držim določenih načel in vrednot. Ne le v zasebnem življenju, ampak jih je potrebno tudi utelesiti v kulturi in inštitucijah države. Naj jih na tem mestu samo naštejem.
Temelj vsega je spoštovanje do sebe in bližnjega, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. Ravnam tako, da je dobro ne le zame, ampak za celotno skupnost.
Nisem lastnik tega sveta, ampak z njim odgovorno upravljam v blagor vseh. Ne čakam, da bodo drugi nekaj naredili, ampak se uprem slabemu in izberem dobro.
Kratko in jedrnato. Bolj, ko bom tako delal, bliže bomo vsi skupaj cilju, ki je mir, veselje in pravičnost. Če pa se zaprem vase, če ljubosumno čuvam svoje tri novčiče, če gledam, kako se bom okoristil, ne glede na druge, če drugega ne spoštujem in mu želim slabo - takrat sem na rakovi poti. Rak pa, kot vemo, hodi nazaj, ne naprej. Rak uničuje, ne gradi.
Post je klic k spreobrnjenju, vabilo na potovanje po poti, ki nam jo skozi tisočletja utirajo modri ljudje. To je pot medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zavzetega dela za skupno dobro. Odpovejmo se vsemu, kar nas od tega odvrača. Potem bo naš post obrodil dober sad.
