Jože BartoljJože Bartolj
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Sveča, križ (foto: Pixabay)
Sveča, križ | (foto: Pixabay)

Kaj je novega pri vas, posvečeni?

Komentar tedna | 02.02.2024, 14:44 s. Emanuela Žerdin

Danes je meni zelo drag in lep praznik, svečnica, Dan Bogu posvečenega življenja, ki ga je redovništvu pred desetletji podaril sveti papež Janez Pavel II. Zato najprej iskrene čestitke, vam, moje drage sestre redovnice in bratje redovniki, kajti to je dan, ko mi s svojih obrobnih obronkov stopamo v središče cerkvenega bogoslužja, se zberemo okrog svojih škofov in se pokažemo vernikom.

Pred nekaj dnevi me je starejši duhovnik prijazno pobaral: »In kaj je novega pri vas, posvečeni?« Zato sprašujem vas, današnji slavljenci, in sebe – ali je sploh kaj novega pri nas, v redovništvu?
Ali stopamo mirno in vdano naprej v neznano prihodnost, ki kar kriči, da počasi izginjajo naše velike skupnosti in samostani? Ali pa je v nas še kakšna iskrica, ki hrepeni po novem dobrem vinu, ki bo oživelo usahla drevesa in prineslo novo cvetenje suhih vej?

Na začetku letošnjega leta smo se zbrali predstojniki ter sestre in bratje v Hiši kruha pri Svetem Duhu, vasici, ki se tako imenuje in pri ta pravem Svetem Duhu, ki veje kjer hoče. Želeli smo z druge strani pogledati na senčne strani našega redovniškega življenja ter poslušali predavanja, razmišljanja in molitve o zlorabah, tako na psihičnem kot na fizičnem in duhovnem področju v naši sredi. Molili smo za modrost in svetost med nami, da bi lažje razločevali med dobrim in hudim.

Nismo bili od Najvišjega poklicani, da bi redovniške družine rešili pred izginotjem, ampak da prinašamo enega in edinega Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Rane zmeraj bolijo, še najbolj, ko se začne proces zdravljenja, saj je potrebno veliko tega očistiti, razkužiti, odstraniti, da bi se potem na novo zaraslo in ozdravelo, kar je zdravo in močno.
V globoki ponižnosti smo znova stopili pred Gospoda in mu podarili vse, kar imamo – našo žalost, jezo, nemoč in naše upanje, da Bog lahko tudi iz mrtvih kosti oživi novi posvečeni zarod.

In ko zdaj razmišljam o nas, Bogu posvečenih osebah, tukaj v naši soseščini, v naši domovini, v naši dragi Cerkvi, se mi zdi, da smo res podobni trem stvarem:

  • Belim snežinkam, ki padejo z neba, so edinstvene, vsaka nosi s seboj svojo lepoto in krasoto, a se tako hitro raztopijo, da ni niti sledu o njih.
  • Podobni smo tudi belim rožicam, ki rastejo same nekje na robovih cest in pašnikov in jim pri nas doma pravijo Bogečove rožice – Božje rožice, saj jih nihče ne sadi, niti zaliva, a one rastejo, tudi če jih na koncu ljudje pohodijo.
  • In še tretja podoba – sveti papež Janez Pavel II je pri izbiri Svečnice za naš praznik, imel pred očmi one nekdanje stare bele sveče, ki so gorele do konca in ni za njimi ostalo niti malo odpadkov.

Takšne sveče smo redovnice in redovniki – gorimo, dokler ne izgorimo popolnoma. Na žalost, danes smo tudi mi pogosto sveče v varovanih posodah, za katerimi pogosto ostane kup nekoristnega odpada.

Tako se v moj odgovor na vprašanje – kaj je novega med nami, Bogu posvečenimi osebami, nehote vplete misel, ali digitalni čas sploh pušča kaj prostora za samostane prihodnosti?
In kakšni bodo ti novi Božji mehovi za novo vino novega upanja? Bodo to oaze tišine, molitve in svobode, saj mnogi v igrah in zabavah iščejo sobe pobega – da zbežijo pred vsakdanjim brezsmiselnim naglim življenjem?

Bodo to varne hiše, v katere se bodo lahko ljudje zatekli, ko jih bo svet naredil globoko nesrečne in jim sreče ne bo mogel dati niti denar niti zlato? Bo to varna hiša za vse bolj begajoče in nestabilne družinske odnose, ko družino valovi modernega časa premetavajo sem ter tja, jo pogosto razdelijo in potopijo?

Nekaj novega se rojeva med nami. To čutim kljub vsej stiski in negotovosti. Čutim, da ni najvažnejše, da naše skupnosti in redovi preživijo, se spet vzdignejo v zmagoslavje s številnimi novimi poklici.

Kajti nismo bili od Najvišjega poklicani, da bi redovniške družine rešili pred izginotjem, ampak da prinašamo enega in edinega Jezusa Kristusa, našega Gospoda. On je v središču našega iskanja nove poti.

Redovnike prihodnosti vidim kot osebe, ki so postale Božje svetišče, Bogu posvečeno mesto, ki hodi med ljudmi in trosi Božji blagoslov po vseh poteh in v vseh smereh. Biti posvečen pomeni nositi dotik Božje svetosti v današnji svet, kjer se bo lahko Jezus Kristus srečal, spoznal, vzljubil in okusil. Pa kaj, če ne bo več velikih samostanov in velikih skupnosti, ki polnijo cerkve in pojejo zmagoslavne psalme! Bomo pa mi, ti, sestra in ti, brat, mala potujoča svetišča, kjer bo prebival Najvišji vsemogočni Bog in se smehljal ljudem!

Takšni kot smo, takšni stopamo pred vas, naši bratje in sestre v Kristusu, kajti » v našem Bogu smo se osrčili in vam z velikim trudom oznanjamo Kristusov evangelij« ( prim.1 Sol 2,2) kot pravi sv. Pavel.

Bomo pa mi, ti, sestra in ti, brat, mala potujoča svetišča, kjer bo prebival Najvišji vsemogočni Bog in se smehljal ljudem!

Na naš lepi praznik prihajamo v blagočutju s svojim škofi in z vsemi vernimi pred Božji oltar, saj smo pripravljeni vam in predragi Cerkvi dati svoja življenja. Mi, redovnice in redovniki bomo poskusili narediti čim močnejše molitveno omrežje, v katero bodo vključeni vsi, ki dobro v srcu mislijo in verujejo v večno dobroto našega Boga Očeta.

Torej, prijatelji in naši sopotniki v veri, novost, ki se vedno znova obnavlja med nami, Bogu posvečenimi osebami, je sam Jezus Kristus, ki želi, da pripravimo čiste in dobre mehove za novo vino Božje prisotnosti med ljudmi. In to vino že zori, prihaja čas, da ga bomo lahko delili žejnemu svetu in blažili bolečine neljubljenosti in ranjenosti.

Ne zamerite, če v svoj komentar, ki je začel nastajati v bolnišnici v Brežicah, med bolniki, zdravniki in medicinskim osebjem, vključim veliko zahvalo vsem, ki tam delajo. Kajti toliko prijaznosti, strokovnosti in dobrote sem doživela te dni, da vem, da vsi obrekovalni zapisi ne morejo zrušiti vezi zaupanja, ki nastaja v bolnišnicah, urgencah in ambulantah med bolniki in zdravniki.

In vem, da bodo tudi tisti, ki danes najbolj kritizirajo, jutri sebe ali svoje drage v času bolezni spet peljali k zdravnikom in ne v državni zbor, k uradnikom in ministrom. Hvala vam , zdravniki, sestre, in vsem zaposlenim v bolnišnici Brežice!

Komentar tedna
Skupina Booom! (photo: osebni arhiv) Skupina Booom! (photo: osebni arhiv)

Po uvrstitvi v finale so odšli tudi v cerkev

Patrik Mrak, Luka Cvetičanin in Matevž Derenda, člani skupine Booom! so na festivalu »Una Voce per San Marino«, tekmovanju, na katerem v San Marinu izbirajo svojega predstavnika za pesem ...

Pogajanja o OMD na MKGP (photo: MKGP) Pogajanja o OMD na MKGP (photo: MKGP)

Črni torek za slovensko in evropsko kmetijstvo

Pričakovanja kmečkih stanovskih organizacij, da se bodo včerajšnja pogajanja z predstavniki Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, pod vodstvom ministrice Mateje Čalušić in predstavniki ...