Prof. dr. Janez Vodičar: Bog prihaja v tisto, kar je v nas najbolj »bogo«.

Svetovalnica 05. 01. 2024, 15:30 Nataša Ličen

V prazničnem božičnem času smo k pogovoru povabili tudi prof. dr. Janeza Vodičarja, salezijanca, dekana Teološke fakultete in profesorja na Gimnaziji Želimlje. Vprašali smo ga, kako povezati praznični božični čas, Jezusovo rojstvo z našo realnostjo, s tu in zdaj, kdaj se lahko zgodi praznik, kako ob vstopu v novo leto, odvreči, kar nas ovira in spoznati svoje resnično poslanstvo? Kako nenazadnje sprejeti tudi svoje slabosti in neuspehe, v vse to pa povabiti Novorojenega, Boga?

Pred jaslice - pred Jezusa, ki je tam - izročimo, kar je v nas. Če to uspemo, je božično praznovanje dejansko polno.

»Tukaj in zdaj pomeni ustaviti se. Izprazniti se, da damo prostor bistveni vsebini praznikov. Zaupajmo, da je Bog tisti, ki prihaja v našo praznino. Če imamo urejeno družinsko okolje, bodimo hvaležni za to. Kaj pa tisti, ki ga nimajo in so sami? Tudi, če so po svoji krivdi, so sami in prepuščeni sami sebi. S čim pa naj oni napolnijo praznino, s kom naj delijo toplino božičnega praznika?, za katero upam, da vemo, nikakor ni bila ob Jezusovem rojstvu tako topla, ampak je bilo prazno, zapuščeno in ubogo, mi pa danes delamo iz tega nek posladkan praznik, ki človeka ne more napolniti in mu dati bistveno sporočilo krščanstva, ki pa je, da Bog prihaja v najslabše, v "štalo" našega življenja, v tisto, kar je najbolj "bogo". S tem lahko prihajamo k Bogu, s to bolečino in z vsem tistim, kar nosimo v sebi.«

Si kdo predstavlja, da so prišli pastirji k Jezusu podnevi?

»Težko si predstavljamo, pa ne samo zato, ker imamo zapisano, kako so prišli angeli sredi noči. Preprosto, vidimo uboge pastirje, odrinjene na rob, ki prihajajo ponoči. In ta noč je tudi moja noč. Če si v tej noči drznem biti samo to, kar sem, z vsem tistim slabim, potem bom res iskreno prišel pred Jezusa in tam videl, da nisem tako ubog. Nisem edini s to ali ono težavo - pa saj to je slaba tolažba, da nisem edini - ampak, da smem biti tak kot sem, da smem biti, in seveda, tu šele lahko začnem.«

Želim, da bi Kristusa srečali v svojem življenju.

»Pri vsaki bolezni je tako, če si je ne priznamo, niti k zdravniku ne bomo šli, kaj šele da bi jo zdravili. Pri duhovnih bolečinah, tudi pri tistih, ki se dotikajo naše vere, prav tako, če si tega ne priznamo, smo kakor, kot pozneje kritizira Jezus farizeje: "Vi ste na zunaj, v vaši notranjosti pa ni tega, kar bi moralo biti. Je pa v tistih, ki na zunaj zgledajo gobavci, odrinjeni, grešniki, želja po pravem odnosu z Bogom. Pravi odnos ne more vzpostaviti nekdo, ki se dela lepega, ki si obesi tisoče lučk, v svoji notranjosti pa si ne prizna, da je prazen. Zato je prvi korak, delati, pogledati vase in si priznati, sem to kar sem, da zmorem reči - glej, tukaj sem. Šele potem si lahko zastavim naslednje vprašanje, kaj pa zdaj, kaj je tisto, po čemer dejansko hrepenim?«

Če že imamo jaslice, vabim, da si upate in želite stopiti pred jaslice taki, kot ste, z vso navlako tega sveta in s svojo lastno zapuščenostjo ter s svojo lastno bolečino, šele takrat se bomo zmogli vprašati, kaj pa zdaj?

Temeljno vprašanje

"Ali smo se pri božičnem praznovanju, pri novoletnem, ali ob tretjem svetem večeru na tri kralje vprašali, kaj si želimo, kaj je konkretno dobro zame v mojem življenju, ne samo v tem trenutku, ampak za naprej? Pa naj bo to v mojih odnosih, do najbližjih, v poklicnem življenju, kaj je tisto dobro? Ker po navadi na nek način le odkljukamo, mimo je še en praznik, da se lahko pohvalimo, kaj vse smo skuhali, kaj naredili, videli, pogledali, ne vprašamo pa se, ali je to res tisto, kar si iskreno želim?"

Praznik je priložnost, da znova vse premislimo

"Zmoremo biti iskreni s seboj? To se je ob zaključevanju leta najlepše vprašati: "Je to, o čemer sanjamo in kar delamo, vredno vsega našega napora, da bomo potem res živeli tisto, k čemur nas Bog kliče?" Bog nas kliče k tistemu, kjer najdemo zadovoljstvo in potrditev. Glej, to je moje poslanstvo, moja poklicanost. Zato so tudi prazniki, da znova premislimo vse te stvari."