Po večno plačilo je odšel dr. Jure Rode

Slovenci po svetu | 06.01.2024, 00:27 Matjaž Merljak

Slovenska skupnost v Argentini vsem Slovencem po svetu sporoča, da je včeraj, 5. januarja 2024, odšel k Bogu po večno plačilo dolgoletni slovenski duhovnik v Argentini, delegat msgr. dr. Jure Rode. Rojaki se bodo lahko od njega poslovili danes v Slovenski hiši, pogreb bo jutri. Pismo rojakom v Argentini je pisal tudi škof Anton Jamnik.

Življenjepis

Jurij Rode je bil rojen 27. aprila 1937 v Ihanu.

7. maja 1945 je pred komunistično nevarnostjo skupaj z domačimi, sorodniki in nekaterimi vaščani stopil na begunsko pot, ki je čez Ljubelj vodila v prvo taborišče na Vetrinjskem polju pri Celovcu in nato naprej v Peggez-Lienz in končno v taborišče Spittal ob Dravi.

Pred odhodom obiskoval nemški otroški vrtec. Pred koncem vojne so partizani v Ihanu požgali šolo in župnišče, zato je osnovno šolo začel v Peggez-Lienzu in končal v Spittalu ter po četrtem razredu vstopil v prvi letnik gimnazije.

Po treh letih in pol taboriščnega življenja prispel z domačimi v Argentino 27. decembra 1948.

Njegova življenjska pot ni bila lahka, saj se je pričela malo pred vojno, se nadaljevala med revolucijo in v begunstvu in dosegla svoj razcvet v izseljenstvu.

Zaradi različnega šolskega sistema (v Evropi in Argentini) je dopolnil osnovno šolo in končal prvi letnik srednje šole pri salezijancih (v zavodu Don Bosco, Ramos Mejía in v Bernalu). Srednjo šolo je dokončal na državni gimnaziji v Adrogueju kot notranji gojenec Škofovega zavoda v Adrogueju, ki ga je ustanovil ter gmotno in duhovno podpiral begunski škof dr. Gregorij Rožman iz ZDA.

Bogoslovne študije končal v Slovenskem begunskem semenišču v Adrogueju (1957-1963). V duhovnika bil posvečen 8. decembra 1963 v Adrogueju, skupaj s sedaj že pokojnima sošolcema Langusom Primožem in Tomažinom Lovretom

Novo mašo je pel v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejii (v predmestju Buenos Airesa), v nedeljo 29. decembra 1963.

Leta 1975 mu je tedanji buenosaireški nadškof Juan Carlos Aramburu preskrbel štipendijo za bivanje v Južnoameriškem zavodu v Rimu (Colegio Pío Latinoamericano) in študij na Papeški univerzi Gregoriana, kjer je leta 1980 doktoriral iz cerkvenega prava in se vrnil v Argentino. V petih letih bivanja v Rimu imel mesečno slovensko mašo za rojake v Milanu.

Franci Žnidar ob zlati maši: S tihim nastopom opravljate dušnopastirski poklic v popolni predanosti zahtevam in izzivom, ki jih vsakdanjost prinaša duhovniku. 

Takoj po posvečenju je začel sodelovati v slovenskem dušnem pastirstvu in nadaljeval to delo po vrnitvi iz Italije.

Vzporedno je opravljal različne službe v buenosaireški nadškofiji, saj se te niso križale z delom med rojaki; te službe so bile med tednom in podnevi, med Slovenci pa večinoma konec tedna ali zvečer med tednom.

Od leta 1981 do 2013 poučeval cerkveno pravo na pravni fakulteti Papeške katoliške univerze v Buenos Airesu in na isti fakulteti, na Šoli za politične vede, poučeval teološke predmete in teološko antropologijo. Nekaj let predaval za podiplomske študije Vzhodno cerkveno pravo na Fakulteti kanonskega prava na Katoliški univerzi v Buenos Airesu.

 

Pred odhodom v Italijo in po vrnitvi opravljal naslednje službe (deloma istočasno deloma izmenoma): cerkveni notar, branilec vezi (zakonske) na cerkvenem sodišču druge stopnje za Argentino, od leta 1986 generalni vikar za katoličane vzhodnih obredov, ki nimajo lastnega Ordinarija (škofa), vodja nadškofijskega odbora za zadeve svetnikov, okoli petnajst zadnjih let sodnik na cerkvenem medškofijskem sodišču v Buenos Airesu. Nekaj nad deset let bil kaplan pri Argentinski federalni policiji.

Njegov ožji sorodnik kardinal Franc Rode ob zlati maši: Ko je bila Tvoja mama že v letih, si jo nekega dne vprašal: »Mama, ali imaš zaradi mene sive lase?« In ona je odgovorila: »Oh, zaradi tebe bi morala imeti zlate.« Čudovita beseda matere s pesniškim srcem.

Od januarja 1964 do danes deloval pretežno v slovenskem dušnem pastirstvu (v San Martinu, Carapachayu in zadnje čase v San Justu in Carapachayu ter deloma v San Martinu). Sodeloval od semeniških let naprej pri slovenskem tisku (Duhovno življenje, Oznanilo...). Spremljal delo Zveze slovenskih mater in žena od ustanovitve do danes (nekaj nad štirideset let). Od začetka leta 2001 maševal mesečno mašo za primorske predvojne rojake v cerkvi sv. Rafaela (Villa Devoto), sedaj je slovenska maša nekajkrat na leto. Več let bil hišni kaplan šolskih sester na Paternalu (maša med tednom).

Delegat Slovenske škofovske konference s potrditvijo Argentinske škofovske konference za slovensko dušno pastirstvo v Argentini je postal leta 2000. Sedanji delegat je Franci Cukjati. 

Naj ga sprejme Vsemogočni, kateremu je bil zvest vse življenje  in mu poplača vsa njegova dobra dela. 

Biseromašnik

8. decembra lani je minilo 60 let od posvetitve v mašnika, torej je dr. Jure Rode postal biseromašnik, Svobodna Slovenija je ob tem zbirala duhovni šopek zanj. 

Zadnje slovo

Rojaki se lahko od dr. Jureta Rodeta poslovijo danes, v soboto, 6. januarja 2024, od 15.00 naprej v Slovenski hiši v središču mesta, tam bo ob 18.00 tudi sveta maša. Zadnje slovo bo jutri v stolnici v San Justu s sveto mašo ob 8.00. Od tam ga bodo pospremili na pokopališče.

Pismo škofa Jamnika

Predsednik Koordinacije za Slovence po svetu pri Slovenski škofovski konferenci, škof msgr. dr. Anton Jamnik, je takoj poslal pisal narodnemu delegatu za pastoralo Slovencev v Argentini Franciju Cukjatiju in rojakom v Argentini. Pismo objavljamo v celoti: 

Ko je Stvarnik življenja, 5. januarja 2024, poklical k sebi prelata msgr. dr. Jureta Rodeta, dolgoletnega delegata za pastoralo Slovencev v Argentini, profesorja, vzgojitelja, predvsem pa duhovnika po Jezusovem Srcu, vam dragi rojaki, sorodniki in prijatelji, izrekam iskreno sočutje in molitveno povezanost, v svojem imenu, v imenu škofa msgr. dr. Petra Štumpfa in celotne Slovenske škofovske konference. Potem, ko je manj kot pred mesecem dni, 8. decembra lani, msgr. Jure Rode dopolnil 60 let svojega duhovništva, je sedaj odšel po večno plačilo k Velikemu Duhovniku. Prepričan sem, da so se v njegovem duhovniškem poslanstvu na poseben način uresničevale Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Naj njegovo duhovniško pričevanje, predvsem pa tudi njegovo darovano trpljenje, obrodi bogate sadove in naj bo seme novi duhovnih poklicev. Verujemo in upamo, da imamo z njim posebnega priprošnjika pri Bogu, zato mu še posebej priporočamo naše družine, mlade in vse trpeče, bolne in vse, ki iskreno iščejo Boga, da bi Novorojenem Odrešeniku Jezusu Kristusu odkrivali Luč svojega življenja. Naj pokojnega duhovnika msgr. Jureta Rodeta sprejme Vsemogočni Bog, ki mu je bil zvest vse življenje, in mu bogato poplača vsa njegova dela.

Jutri, na praznik Jezusovega krsta, ko boste msgr. Jureta Rodeta položili k zemeljskem počitku, bom zanj maševal v ljubljanski stolnici, saj smo prav po obhajanju evharistije na poseben način eno občestvo živih in mrtvih in blizu drug drugemu.

Gospodu msgr. Juretu Rodetu smo hvaležni, da smo ga mogli v življenju srečati in skupaj z njim prehoditi del poti. Hvala Vam za vse, gospod Jure, bodite naš priprošnjik pri Bogu!

Gospod Franci Cukjati in dragi rojaki, vam pa iskrena hvala, da ste vašega duhovnika Jureta Rodeta imeli iskreno radi in še posebej v zadnjem obdobju preizkušenj in bolezni, tako lepo skrbeli zanj. Bog vam povrni za vsa vaša dobra dela in vse vaše molitve.