Zlatomašnik dr. Jure Rode
Zlata maša dr. Jureta Rodeta
| 03.01.2014, 11:54 Matjaž Merljak
Lepo, jasno jutro je bilo in zvonovi so peli; ihanski zvonovi, pozdrav domovine. Mogočno je zazvenelo: »Zlatomašnik, bod´ pozdravljen«. Zlatomašnik msgr. dr. Jure Rode je v spremstvu svojih sobratov stopil h Gospodovemu oltarju v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu. Cerkev je bila svečano okrašena in napolnjena do zadnjega kotička, rojaki so bili tudi v veži in na dvorišču.
Na »koru« sta prepevala Mešani pevski zbor San Justo in zbor Slomškovega doma Ex corde pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Na orgle jih je spremljala ga. Anka Savelli Gaser.
Martina Filipič in Niko Leber, učenca Rožmanove šole, sta pozdravila zlatomašnika in mu izročila šopek rdečih nageljnov. Spregovoril je zlatomašnik; pozdravil je vse navzoče, posebej veleposlanika RS Tomaža Mencina in gospo ter sestre reda Asociación franciscana del Cristo Rey. Spomnil se je obeh pokojnih duhovnikov, ki sta bila pred petdesetimi leti posvečena skupaj z njim, in sicer Primoža Langusa in Lovra Tomažina. Začela se je sveta maša, ki jo je daroval slavljenec, somaševali pa so: Franci Cukjati, Igor Grohar, France Urbanija, msgr. Mirko Grbec, Matjaž Rotar, Tone Rant, France Barle in Janez Pintar, Dane Vrečar je spovedoval v mali kapeli.
Pridigo je France Urbanija navezal na nedeljski evangelij. Tretja nedelja v adventu razglaša veselje. »Veselite se, ker je Gospod blizu!«. Veselimo se tudi zaradi zlate maše dr. Jureta Rodeta; njegovo duhovništvo je polno dobrih del. Pridigar nam je priporočil, naj veliko molimo za zlatomašnika in tudi za nove duhovniške poklice, ker Bog po duhovnikih deli svoje milosti.
Govoril je tudi gospod Tone Rant. Spregovoril je o življenjski poti slavljenca: kot otrok je preživel drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo, ki ga je skupaj s sorodniki pognala v svet. Po prihodu v Argentino je bilo veliko duhovnih poklicev. Tudi g. Jure je po končani gimnaziji vstopil v semenišče. Po posvečenju in po nekaj letih duhovniškega dela je nadaljeval študij v Rimu in doktoriral iz cerkvenega prava. Posebna milost za duhovnika in vernike je doživeti zlato mašo. Tudi g. Rant je ugotavljal, da je vedno manj duhovniških poklicev in priporočal, naj molimo zanje. Žetev je velika, delavcev pa malo. Naj Bog zlatomašniku obilno poplača delo, ki ga je izvrševal tiho, ponižno in molče hodil za Kristusom.
Dolge vrste vernikov so se bližale oltarju, kjer smo pozdravili zlatomašnika in prejeli spominsko podobico, dar župnije Ihan, rojstnega kraja zlatomašnika. Pred zaključkom je Janez Filipič prebral čestitke apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije škofa msgr. Andreja Glavana in buenosaireškega nadškofa msgr. Maria Aurelia Polia. Ob veličastni Händlovi Aleluji smo čutili slovesnost dneva.
Sledila je akademija v dvorani škofa Rožmana. Med častnimi gosti so bili veleposlanik Mencin in gospa, pomožni škof buenosaireške nadškofije msgr. Vinko Bokalič, predsednik Zedinjene Slovenije Franci Žnidar in gospa, predsedniki slovenskih domov in predstavniki organizacij.
Na pripravljenem stopnišču so se zbrali pevski zbori domov: Mešani pevski zbor San Justo, Pevski zbor Slomškovega doma Ex corde, Slovenski zbor San Martin, pevski zbor s Pristave ter pevska zbora iz Slovenske vasi in iz Carapachaya; več kot sto pevcev pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Skupaj so zapeli »Zlatomašnik, bod´pozdravljen«. V imenu vse slovenske skupnosti je pozdravil predsednik Zedinjene Slovenije Franci Žnidar. Opisal je življenjsko pot zlatomašnika, mu čestital in mu zagotovil naše molitve in pomoč.
Prebral je čestitke, ki jih je zlatomašniku pisal njegov ožji sorodnik kardinal Franc Rode.
Dragi Jurij,
ob praznovanju 50-letnice Tvoje duhovniške službe Ti iz srca čestitam in se skupaj z vsemi sorodniki zahvaljujem Bogu za Tvojo svetlo duhovniško pot ter za Tvoje ponižno in nesebično služenje Božjemu ljudstvu.
Tvoj zgled skromnega in požrtvovalnega dušnega pastirja, Tvoja topla beseda slehernemu človeku v stiski, Tvoja bližina vsem, ki so Te želeli imeti ob sebi v težkih trenutkih življenja – vse to pričuje, da si bil vedno duhovnik po Jezusovem srcu, ki ničesar ne pričakuje zase in se brezmejno razdaja drugim.
Ko je bila Tvoja mama že v letih, si jo nekega dne vprašal: »Mama, ali imaš zaradi mene sive lase?« In ona je odgovorila: »Oh, zaradi tebe bi morala imeti zlate.« Čudovita beseda matere s pesniškim srcem.
Ko obhajaš svojo zlato mašo, vidimo, da so tvoja duhovniška leta v resnici zlata leta. A to je skromni sijaj ponižnih, ki ga vidi samo nebeški Oče.
Za vse to, dragi Jurij, se ti danes srčno zahvaljujemo in se veselimo s Teboj.
Bog Te živi!
Franc kard. Rode
V imenu Kulturne akcije je čestitala dr. Katica Cukjati. Pevci so zapeli Marijino pesem »Cvetke trgam«.
Spregovoril je tudi škof msgr. Vinko Bokalič. Veseli smo, ker msgr. Rode slavi zlato mašo. Hvaležni smo Bogu za to milost. Imamo pa veliko odgovornost, da prosimo za nove duhovniške poklice, je dejal.
Veleposlanik Tomaž Mencin je tudi pozdravil zlatomašnika. Potem pa je podelil priznanje za 80 let revije Duhovno življenje; sprejel ga je sedanji urednik Stane Snoj.
Še spomin na Slovenijo; pevci so zapeli pesem »Bodi zdrava, domovina« (solista Marcelo Brula in Martin Selan).
... da bi vedno matka bila,
napozabljena nikdar.
Ne samo zlatomašnik, vsi smo imeli rosne oči ob spominu na daljno domovino.
Slavljenec seje prisrčno zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je zlati jubilej njegovega mašništva tako lepo uspel.
Sledil je bogat prigrizek, za katerega so poskrbeli Zveza slovenskih mater in žena, Zedinjena Slovenija ter Domovi. Mladi so nam prijazno postregli, ob koncu tudi s sladko torto. Prijatelji so se srečevali in se prijetno pogovarjali. Ostal nam je lep nepozaben spomin na praznovanje zlate maše našega dragega delegata dr. Jureta Rodeta.
Slovenska katoliška skupnost v Argentini se je danes zbrala, da vas hvaležno pozdravi ob zlatem jubileju vašega mašništva. S tihim nastopom opravljate dušnopastirski poklic v popolni predanosti zahtevam in izzivom, ki jih vsakdanjost prinaša duhovniku. Življenjska pot vas je peljala skozi take okoliščine, da dobro poznate skoraj vse člane naše skupnosti. Kot otrok ste z množico izseljencev morali zapustiti rodno Slovenijo. V taborišču ste se šolali in prispeli v Argentino z ostalimi begunci. Rastli ste v krogu emigrantov, ki so si morali v težkih časih biti drug drugemu v pomoč. Odraščali ste v času, ko se je ustanavljala in oblikovala emigrantska skupnost v Argentini. V adroguejskem zavodu ste se s sovrstniki izobraževali, ne samo za bodoče poklice, temveč tudi v duhu ohranjanja slovenstva. Postali ste duhovnik slovenske emigrantske pastorale ravno v času, ko so nastajali naši krajevni slovenski domovi. Vedno ste bili pripravljeni maševati in deliti zakramente tudi v manjših in oddaljenih verskih skupnostih. O tem pričajo vaši številni obiski pri Slovencih v notranjosti države, tudi z večdnevnimi samotnimi potovanji. Samo vi veste, kolikokrat ste v tišini obiskali bolnike, osamele in zapuščene, ki so od vas prejeli pričakovano duhovno tolažbo in tudi gmotno pomoč. V duhovniškem poklicu ste bili vedno prilagodljivi zahtevam. Kot katehet ste pripravljali in še pripravljate najmlajše, da prejemajo zakramente v slovenskem jeziku. Dolga leta ste poučevali na Srednješolskem tečaju. Spremljali ste dijake prvih RAST-i, ko so še hodili v hribe in spali v šotorih. Spodbujali ste mlade zakonce, da so si v skupinah vzeli čas za razmišljanje in branje cerkvenih dokumentov. Navduševali ste mlajše za dobrodelno pomoč potrebnim. Z vsem srcem sodelujete in spodbujate tiho dobrodelnost pri Zvezi mater in žena. Imate primerno besedo v pogovoru s preprosto osebo in lahko branite vaša prepričanja v visoko izobraženih krogih. Sedaj imate na skrbi izdajanje Oznanila, enega od redkih verskih tednikov, ki se še tiska v slovenščini zunaj Slovenije. Dostopen je vsem Slovencem in njihovim potomcem v Argentini.
Vaša navzočnost pri sejah raznih ustanov razsvetljuje pot, v katero naj usmerjamo moči na verskih, vzgojnih ter kulturnih področjih. Vaše misli in premišljene besede nam dajejo trdno oporo, na katero se lahko zanesemo in jim sledimo. Vedno so izrečene v luči evangelija in v skladu z resnico. Ravno te kreposti so tudi zelo cenjene v cerkvenih krogih zunaj skupnosti, kot radi povedo vaši učenci katoliške univerze in mnogi sodelavci na buenosaireški nadškofiji.
Ko se število slovenskih izseljenskih duhovnikov manjša, ostaja na vaših ramenih vedno večja odgovornost, tako pri izvajanju pastorale, izdajanju verskega tiska, kot pri gospodarjenju slovenske cerkve in Slovenske hiše. Vsa skupnost koristi te duhovne in materialne dobrine, zato se zavedamo, da vam moramo biti v oporo. Izkoristite nas, da vam s skupnimi močmi pomagamo in tako ohranimo za slovensko skupnost vrednote, ki jih uči evangelij.
Da bi vam v Božjih načrtih bilo dano še veliko zdravja in manj skrbi, kot jih imate danes.
Z veliko hvaležnostjo za vse opravljeno delo vam kličemo iz srca: Bog vas živi!
8. decembra 1963 je bil posvečen v duhovnika sedanji delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, g. Jure Rode. Naš dragi duhovni vodja torej ta mesec praznuje svojo zlato mašo.
Ni bila lahka njegova življenjska pot, saj se je pričela malo pred vojno, se nadaljevala med revolucijo in v begunstvu in dosegla svoj razcvet v izseljenstvu.
Jurij Rode je bil rojen 27. aprila 1937 v Ihanu.
7. maja 1945 je pred komunistično nevarnostjo skupaj z domačimi, sorodniki in nekaterimi vaščani stopil na begunsko pot, ki je čez Ljubelj vodila v prvo taborišče na Vetrinjskem polju pri Celovcu in nato naprej v Peggez-Lienz in končno v taborišče Spittal ob Dravi.
Pred odhodom obiskoval nemški otroški vrtec. Pred koncem vojne so partizani v Ihanu požgali šolo in župnišče, zato je osnovno šolo začel v Peggez-Lienzu in končal v Spittalu ter po četrtem razredu vstopil v prvi letnik gimnazije.
Po treh letih in pol taboriščnega življenja prispel z domačimi v Argentino 27. decembra 1948.
Zaradi različnega šolskega sistema (v Evropi in Argentini) je dopolnil osnovno šolo in končal prvi letnik srednje šole pri salezijancih (v zavodu Don Bosco, Ramos Mejía in v Bernalu). Srednjo šolo je dokončal na državni gimnaziji v Adrogueju kot notranji gojenec Škofovega zavoda v Adrogueju, ki ga je ustanovil ter gmotno in duhovno podpiral begunski škof dr. Gregorij Rožman iz ZDA.
Bogoslovne študije končal v Slovenskem begunskem semenišču v Adrogueju (1957-1963). V duhovnika bil posvečen 8. decembra 1963 v Adrogueju, skupaj s sedaj že pokojnima sošolcema Langusom Primožem in Tomažinom Lovretom.
Novo mašo je pel v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejii (v predmestju Buenos Airesa), v nedeljo 29. decembra 1963.
Leta 1975 mu je tedanji buenosaireški nadškof Juan Carlos Aramburu preskrbel štipendijo za bivanje v Južnoameriškem zavodu v Rimu (Colegio Pío Latinoamericano) in študij na Papeški univerzi Gregoriana, kjer je leta 1980 doktoriral iz cerkvenega prava in se vrnil v Argentino. V petih letih bivanja v Rimu imel mesečno slovensko mašo za rojake v Milanu.
Takoj po posvečenju je začel sodelovati v slovenskem dušnem pastirstvu in nadaljeval to delo po vrnitvi iz Italije.
Vzporedno je opravljal različne službe v buenosaireški nadškofiji, saj se te niso križale z delom med rojaki; te službe so bile med tednom in podnevi, med Slovenci pa večinoma konec tedna ali zvečer med tednom.
Od leta 1981 do 2013 poučeval cerkveno pravo na pravni fakulteti Papeške katoliške univerze v Buenos Airesu in na isti fakulteti, na Šoli za politične vede, poučeval teološke predmete in teološko antropologijo. Nekaj let predaval za podiplomske študije Vzhodno cerkveno pravo na Fakulteti kanonskega prava na Katoliški univerzi v Buenos Airesu.
Pred odhodom v Italijo in po vrnitvi opravljal naslednje službe (deloma istočasno deloma izmenoma): cerkveni notar, branilec vezi (zakonske) na cerkvenem sodišču druge stopnje za Argentino, od leta 1986 generalni vikar za katoličane vzhodnih obredov, ki nimajo lastnega Ordinarija (škofa), vodja nadškofijskega odbora za zadeve svetnikov, okoli petnajst zadnjih let sodnik na cerkvenem medškofijskem sodišču v Buenos Airesu. Nekaj nad deset let bil kaplan pri Argentinski federalni policiji.
Od januarja 1964 do danes deloval pretežno v slovenskem dušnem pastirstvu (v San Martinu, Carapachayu in zadnje čase v San Justu in Carapachayu ter deloma v San Martinu). Sodeloval od semeniških let naprej pri slovenskem tisku (Duhovno življenje, Oznanilo…). Spremljal delo Zveze slovenskih mater in žena od ustanovitve do danes (nekaj nad štirideset let). Od začetka leta 2001 maševal mesečno mašo za primorske predvojne rojake v cerkvi sv. Rafaela (Villa Devoto), sedaj je slovenska maša nekajkrat na leto. Več let bil hišni kaplan šolskih sester na Paternalu (maša med tednom).
Delegat Slovenske škofovske konference s potrditvijo Argentinske škofovske konference za slovensko dušno pastirstvo v Argentini od leta 2000.
Slovesno zlato mašo bo imel prihodnjo nedeljo, 15. decembra v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Zbrala se bo vsa slovenska skupnost, da mu izrazi hvaležnost za toliko prizadevanja in truda, da prosi za njegovo zdravje in mu želi še mnogo zdravih in lepih let.
Željam se pridružuje tudi naš list, kateremu je vedno iz srca naklonjen.
