Posebna zgodba taizejskega srečanja je v poplavah prizadeta župnija

Cerkev na Slovenskem | 03.01.2024, 08:31 Rok Mihevc

Posebna zgodba letošnjega Evropskega srečanja mladih v Ljubljani je sodelovanje nekaterih župnij, ki so bile prizadete v avgustovskih poplavah. Med njimi je to tudi Ljubljana Zadobrova.

Manjša župnija, a s posebno zgodbo

Župnija Ljubljana Zadobrova je ena manjših in bolj obrobnih župnij v Ljubljani, ampak letos nosi posebno zgodbo, je na novinarski konferenci organizatorjev pripovedovala Anamarija Jemec, vodja pripravljalne ekipe. Sama se je, ob novici, da bo Evropsko srečanje mladih potekalo v Ljubljani, najprej veselila obujanja spominov in poznanstev, saj se je praktično celo mladost udeleževala poletnih srečanj mladih v Taizéju.

Prizadele so jih poplave

Tam je spoznala tudi svojega moža. »Odkar sva župljana župnije Zadobrova, doživljava gostoljubnost, srčnost, zavzetost in pomirjujočo povezanost župljanov.« Od letošnjega avgusta pa se vse to odraža še močneje, saj so Sneberje, od koder so doma, prizadele poplave. »Na pomoč je priskočilo mnogo ljudi, odprta srca in roke smo srečevali na vsakem koraku. Novo bivališče, v katerem smo z družino zaradi obnove še sedaj, so nam ponudili prav sožupljani. Zbrali so prispevke, pomagali so s čiščenjem in pospravljanjem in obnovitvenimi deli.«

Vesela sem bila mladih, ki so se mi z zanosom pridružili pri oznanjevanju in navduševanju nad gostiteljstvom. Predvsem zato, ker sama nisem mogla biti prvi zgled, saj naš dom še ni obnovljen do te mere, da bi lahko sprejel taizéjske romarje.

Prvotno navdušenje nad srečanjem jih ni minilo

Ko so se začele intenzivnejše priprave na taizéjsko srečanje, Anamarije prvotno navdušenje ni minilo, vseeno pa si ni mogla predstavljati, kako se bodo župljani odzvali v novi situaciji. »Lahko sem računala na njihovo odprtost in poznavanje taizéjskih spevov in molitev, vendar je povsem nekaj drugega ponuditi svoj dom oz. se odpovedati načrtom za praznovanje novega leta. Vesela sem bila mladih, ki so se mi z zanosom pridružili pri oznanjevanju in navduševanju nad gostiteljstvom. Predvsem zato, ker sama nisem mogla biti prvi zgled, saj naš dom še ni obnovljen do te mere, da bi lahko sprejel taizéjske romarje. Sprva skromen odziv pa se je kmalu začel širiti in navduševati še ostale. Romarje so tako sprejeli še tisti, ki so svoje prostore že ponudili nam, poplavljencem.«

Stiska povezuje in dela ljudi močnejše, hkrati pa tudi bolj občutljivega za sočloveka, je še pripovedovala Anamarija Jemec.