Kadar Sveti Duh vodi naša srca in razsvetljuje naš razum, je vse to poenoteno in dobi novo perspektivo. | (foto: Pixabay)
Naj novo postane staro. Brezkompromisno izpolnimo pomen besed: poštenost, iskrenost, ljubezen.
Naš pogled Tadej Sadar
Zakorakali smo v novo. Novo v sebi skriva tako privlačnost neraziskanih širjav, kot tudi strah pred neznanim.
Svet v tisto, čemur rečemo novo, že nekaj časa stopa s tako velikimi koraki, da se marsikomu zvrti v glavi. Od umetne inteligence, ki ji upravičeno pravijo, tehnološka revolucija, ki je primerljiva z izumom parnega stroja ali električne energije – in vemo, kako močno so te stvari preoblikovale življenje in svet – do pretresov na družbenopolitičnih scenah po vsem svetu, ki, kako tragično, vedno znova v brezumje vojne potegnejo področja, kjer nikoli ne neha tleti.
Zdi se, kot da nas novo privlači samo toliko, kolikor nas privlači pisana izložba, ko pa je potrebna odločitev, ki zahteva odpoved, se hitro odločimo za ohranjanje statusa quo. Naj ostane, kot je in to za vsako ceno. To lahko opazujemo na celotni sceni naravovarstva, na primer. Nihče se ne more več skriti za nevednost in samo še največji zanikovalci ne sprejmejo dejstva, da nas narava potrebuje, sicer nam bo odčitala lekcijo, ki bo bolela mnoge generacije. Naš odziv na to je v stilu: »S polno paro v rešitve, s pomočjo katerih bomo ohranili vse pridobitve udobja, ki smo jih nakopičili v vsej zgodovini.« Ne morem mimo slutnje, da nas je več, kot se zdi, ki se vsaj na podzavestni ravni zavedamo, da je to popolna zabloda in da s tem zgolj izgubljamo dragocen čas.
Novo bi moralo postati staro. S tem imam v mislih starodavne besede, ki jih poznamo in tudi izgovarjamo, izpraznili pa smo njihovo moč: poštenost, iskrenost, ljubezen. Zaustavimo se ob globokem pomenu, ki ga prinašajo in se ravnajmo po teh večnih načelih, ki lepšajo svet in vse se bo gibalo v smer boljšega.
Naj "novo" postane "staro". Brezkompromisno izpolnimo pomen besed: poštenost, iskrenost, ljubezen.
Biti pošten do drugega, do družbe, se vrne kot pošteno obravnavanje tudi nas samih, po katerem hrepenimo vsi. Biti iskren, pomeni sivino birokratskih paragrafov, ki smo jih spustili v naša življenja, obarvati z najlepšimi barvami in ljubiti je prvi pogoj, da bomo nekoč ljubljeni tudi sami.
Mar ne hrepeni celotno človeštvo in kar vsa Zemlja po teh rečeh?
Dragi vsi, naj bo novo, v katerega smo zakorakali, polno teh malih in hkrati brezkompromisnih odločitev za poštenost, iskrenost in ljubezen. Naj nam strah pred pošastmi, ki se plazijo okrog, ne vzame poguma za odločna dejanja, čeprav bodo drobna. Držimo skupaj in podpirajmo se pri tem in postali bomo velika družina, ki se ji bodo zanamci nekoč poklonili zaradi upanja, ki smo ga prinesli v enem najtežjih obdobij.
Obilo poguma in blagoslova vam želim.
